Appeal dismissed; court correctly terminated proceedings when plaintiff failed to maintain original claim after organ's silence.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's decision to terminate the administrative proceedings. The plaintiff had filed a lawsuit based on the defendant's silence but later expressed satisfaction with a new administrative act while only insisting on fee reimbursement. The court ruled that without an explicit declaration to maintain the original claim or extend it to the new act, the proceedings must be terminated under the Administrative Dispute Resolution Act. Consequently, since the proceedings were terminated, both parties were ordered to bear their own costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu – ZUS-1, tretji odstavek 39. člena; tretji odstavek 39. člena ZUS-1: When a plaintiff files a lawsuit due to an organ's silence, the court must request clarification within 15 days; if the plaintiff does not explicitly maintain the original claim or extend it to a new act, the court terminates the proceedings, and each party bears their own costs.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
V okoliščinah, ko tožeča stranka ni vztrajala pri vloženi tožbi zaradi molka organa oziroma je ni razširila na novo izdani upravni akt, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 39. člena ZUS-1 in postopek ustavilo. Če pa sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ustavilo postopek (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila zaradi molka tožene stranke, ki ni odločila o njeni pritožbi zoper odločbo Kmetijsko gozdarske zbornice z dne 15. 7. 2005. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, potem ko mu je tožeča stranka sporočila, da je zadovoljna s pozneje izdano odločbo v upravnem postopku, vendar vztraja pri tožbi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov v višini takse za tožbo. Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.
3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi poziva iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče obvestila, da vztraja v delu tožbe, ki se nanaša na zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Sodišče je zato ravnalo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, ko je štelo, da je tožbo umaknila, in je ustavilo postopek. Sodišče bi moralo nadaljevati postopek in odločiti o stroških postopka v okviru tožbenega zahtevka, ne pa da je postopek ustavilo, kot da je tožbo v celoti umaknila. Glede na navedeno je tudi napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Tožba je bila vložena zaradi molka organa, torej po krivdi tožene stranke, zato mora ona povrniti stroške skladno z določbo drugega odstavka 25. člena ZUS-1. Naložitev plačila stroškov postopka toženi stranki pa terja tudi splošno načelo pravičnosti.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V primeru pritožbe zaradi molka organa, ko organ pozneje izda upravni akt in to sporoči sodišču, pri katerem je sprožen spor, skladno z določbo drugega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče zahteva od tožnika, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 v primeru, če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi.
6. Skladno z navedeno določbo tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče nadaljuje postopek s tožbo le v primeru, če tožeča stranka pravočasno izjavi, da pri tožbi vztraja oziroma da jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. V nasprotnem primeru, če torej tožnik izrecno ne izjavi, da vztraja pri tožbi, oziroma če se v postavljenem roku sploh ne izjavi, pa sodišče na podlagi navedene zakonske določbe postopek s sklepom ustavi.
7. V obravnavani zadevi tožeča stranka niti v svoji izjavi z dne 30. 9. 2008 niti v pritožbi ne navaja, da bi vztrajala pri tožbi oziroma da bi jo razširjala na novi upravni akt, ampak navaja, da je z odločitvijo tožene stranke sicer zadovoljna, vztraja pa pri tožbi v delu, ki se nanaša na povrnitev sodne takse za tožbo. V takšnih okoliščinah, ko tožeča stranka ni vztrajala pri vloženi tožbi zaradi molka organa oziroma je ni razširila na novo izdani upravni akt, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 39. člena ZUS-1 in postopek ustavilo. Ker je namreč stroškovni zahtevek akcesorne narave, ni imelo podlage, da zgolj zaradi vztrajanja tožeče stranke pri temu delu zahtevka, odloča o tožbi.
8. Ker je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 in postopek ustavilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Po navedeni določbi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ta določba se nanaša tudi na ustavitev postopka po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ko je zaradi ugodne odločitve tožene stranke treba sicer šteti, da je tožnik s tožbo zaradi molka uspel. Tudi v tem primeru namreč sodišče postopek ustavi, to pa je po izrecni zakonski določbi situacija, v kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sklepih I Up 145/2008 z dne 10. 4. 2008 in I Up 73/2008 z dne 6. 3. 2008. Glede na navedeno zakonsko ureditev tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na splošno načelno pravičnosti.
9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje