Legislator Case Law & Legislation
Sklep II DoR 221/2010 ECLI:SI:VSRS:2010:II.DOR.221.2010 AI generated

Supreme Court dismisses admissibility request due to first-instance court's failure to correct claim value before trial.

Case Number Sklep II DoR 221/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the applicants' request for permission to appeal, ruling that the lower court's procedural error regarding the claim value necessitated the right to appeal. The applicants argued the first-instance court failed to correct the disputed amount despite objections, while the court noted the lower court finally set the value at 100,000 EUR only after the final judgment. Consequently, the Supreme Court held that the lower court's inaction created uncertainty requiring the appeal to be deemed admissible by law, thereby stripping the applicants of any legal interest to file a separate admissibility request.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 39. odstavek 1; ZPP 44. odstavek 2 in 3; ZPP 367. odstavek 2: Where the first-instance court fails to correct the value of the disputed claim as required by law before the main hearing, the right to appeal arises by operation of law, negating the applicant's legal interest in a separate request for permission to appeal.

Keywords

AI generated
admissibility request value of disputed claim correction of claim value right to appeal legal interest in appeal procedural error ZPP appeal provisions

Cited Legislation

AI generated
ZPP 39. odstavek 1
ZPP 44. odstavek 2
ZPP 44. odstavek 3
ZPP 180. odstavek 2
ZPP 367. odstavek 2
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje na ugovor tožencev zoper v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta ni reagiralo vse do izdaje končne odločbe, v kateri je določilo vrednost spornega predmeta na 100.000 EUR. Zaradi takšnega (nepravilnega) ravnanja sodišča tožencema ni mogoče odreči pravice do revizije. Dovoljenost revizije po samem zakonu pa na drugi strani pomeni, da stranka nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženca vlagata predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločitev o glavni stvari (odločitev, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izloči ½ nepremičnin parc. št. 1025/15 in 1025/29, vpisane v vl. št. 3370 k.o. ... in ½ vrednosti osebnega avtomobila ... v korist tožnika) in v tem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje. Navajata, da sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila tudi revizijo, saj je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo na 100.000 EUR v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerih se vrednost lahko popravi najkasneje do obravnavanja glavne stvari.

Ker se pojavlja dvom, ali je vrednost popravljena pravilno, pa vlagata tudi predlog za dopustitev revizije, v katerem kot pomembno pravno vprašanje zastavljata vprašanje, ali se skupnost moškega in ženske šteje za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, če se izkaže, da nikoli nista živela skupaj.

2. Predlog ni dovoljen.

3. Od vrednosti spornega predmeta je med drugim odvisna pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost nedenarnega tožbenega zahtevka je na strani tožnika in mora biti izpolnjena že v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP in drugi odstavek 180. člena ZPP), ocenjena vrednost pa je podvržena korekturi sodišča (bodisi samoiniciativno bodisi na ugovor toženca), ki je časovno omejena do začetka obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Iz podatkov spisa (ki je vrhovnemu sodišču že predložen v reševanje zaradi istočasno vložene revizije tožencev) je razvidno, da sodišče prve stopnje na ugovor tožencev zoper v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta ni reagiralo vse do izdaje končne odločbe, v kateri je določilo vrednost spornega predmeta na 100.000 EUR.

Sodišče torej svoje korekturne dolžnosti ni opravilo tako, kot mu nalaga zakon. Zaradi takšnega ravnanja sodišča je tako nastala situacija, ko ni povsem jasno, kakšna je vrednost spornega predmeta, in ali bi bila revizija dovoljena že glede na (pravilno) določeno vrednost spornega predmeta. Zaradi takšnega (nepravilnega) ravnanja sodišča tožencema ni mogoče odreči pravice do revizije. Revizijo je zato v takem primeru (v dvomu) treba šteti za dovoljeno (drugi odstavek 367. člena ZPP).

4. Dovoljenost revizije po samem zakonu pa na drugi strani pomeni, da stranka nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije. Zato je takšen predlog tožene stranke vrhovno sodišče zavrglo.