Appeal dismissed: Insurance company not liable for property damage from unknown vehicle under mandatory traffic insurance law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določilo 39. člena ZOZP je potrebno razlagati tako, da uveljavlja omejitev odgovornosti tožene stranke glede zavarovalnega kritja tudi glede vrste škode, ki so jo povzročili neznani vozniki.

Če je bilo vozilo neznano, to še ne pomeni, da je bilo nezavarovano.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 2.921,05 EUR ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 31,72 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka. Uvodoma opozarja, da bi sodišče moralo zoper toženo stranko izdati zamudno sodbo, saj odgovora na tožbo ni podala tožena stranka, temveč Z. T. d.d., ki ne nastopa kot stranka postopka. Sodišče je zavzelo napačno pravno stališče glede interpretacije določb Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). V konkretnem primeru je prometno nezgodo povzročil neznani voznik neznanega in nezavarovanega vozila, dejstvo, da je bilo vozilo nezavarovano, pa je potrjeno s tem, da policija storilca nezgode in vozila nikoli ni odkrila. Zato je sodišče napačno uporabilo določilo 1. odstavka 39. člena ZOZP, temveč bi moralo uporabiti določila v zvezi z nezavarovanim vozilom. Določilo 39. člena ZOZP je namenjeno temu, da se omeji in limitira višina zavarovalne vsote, za katero je tožena stranka odgovorna za primere, ko neznano vozilo povzroči škodo, ki rezultira s smrtjo, telesnimi poškodbami ali okvaro. Ni pa ta določba namenjena temu, da bi določila, da tožena stranka odgovarja zgolj za nepremoženjsko škodo. ZOZP nikjer konkretno ne izključuje odgovornosti tožene stranke v primeru povzročitve gmotne škode s strani neznanega in nezavarovanega vozila. Sodišče se je v obrazložitvi napačno sklicevalo na določbo 2. odstavka 39. člena ZOZP, ki v času škodnega dogodka ni veljal.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je tožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila po pooblaščencu M. (pooblastilo na list. B1), pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni. Zgolj okoliščina, da je odgovor na tožbo zapisan na papirju Z. T., pri čemer ima tožena stranka zakonsko možnost po določilu 36. člena ZOZP, da obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepusti eni od zavarovalnic, ki plačujejo prispevke v sklad, ne pomeni, da odgovora na tožbo ni vložila prava stranka. V odgovoru na tožbo je kot tožena stranka pravilno označena Slovensko zavarovalno združenje, odgovor je bil sestavljen po njegovem pooblaščencu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

Po določilu 39. člena ob času nezgode veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-C) v primeru, če povzroči škodo voznik neznanega motornega vozila, odgovarja Slovenski zavarovalni biro za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, vendar največ do zavarovalne vsote, ki je bila najnižja predpisana na dan škodnega dogodka za druga motorna vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo to določilo zakona tako, da omejuje odgovornost tožene stranke zgolj na škodo zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, torej tožena stranka za kritje premoženjske škode ne odgovarja. Napačna je pritožbena razlaga, da zakon v tej določbi zgolj limitira višino odgovornosti tožene stranke, saj to ne izhaja iz sistemske razlage zakona. Tudi 38. člen ZOZP, ki ureja odgovornost tožene stranke za škodo povzročeno z nezavarovanim motornim vozilom, ima enako omejitev višine zavarovalnega kritja in pri tem ne razlikuje premoženjske škode od škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare. Namen 39. člena ZOZP je bil torej omejitev odgovornostnega kritja tožene stranke tudi glede vrste škode, ki jo oškodovanci utrpijo, ne zgolj njene višine. Ker tožeča stranka zahteva zgolj povračilo premoženjske škode, ji ta glede na specialno določilo zakona, ki ureja škode, povzročene z neznanimi motornimi vozili, ne pripada. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je v danem primeru bila škoda povzročena s strani neznanega in nezavarovanega vozila. Če je bilo vozilo neznano, to še ne pomeni, da je bilo nezavarovano. Na to tudi ni mogoče sklepati zgolj zaradi dejstva, da policija storilca ni izsledila. Splošno znano dejstvo namreč je, da v primeru, ko do trka med vozili ne pride, policija glede izsleditve vozil, ki so povzročila kritično situacijo, ni najbolj uspešna. Pri tem niti ni bistveno, da tožena stranka ni izrecno nasprotovala trditvam o nezavarovanem vozilu, saj je soglašala in poudarjala, da je šlo za neznano vozilo, situacija v zvezi z neznanim vozilom pa je urejena v 39. členu ZOZP, ki ga je sodišče pravilno uporabilo. Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.