Appeal dismissed; court upheld defamation claim rejection in school weight-loss program TV report case.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Presoja žaljivosti navedb v oddaji o šoli hujšanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da morata toženki v 15-ih dneh preklicati izjave o tožnici in njenem programu “Osnovna šola hujšanja“, ki so bile 23.5.2006 objavljene v oddaji X na televizijskem programu X:

…in po polletnem hujšanju je doživela tako hudo stisko, da si je skušala vzeti življenje…,

…nepoučeni bi mislili, da gre za skriven kult in ne za šolo hujšanja…,

… M., ki je shujšala 40 kg, se je spet zredila…,

… (A.) opazila je, da ji izpadajo lasje. Zdravnik ji je rekel, da verjetno zaradi hujšanja, saj je to za telo velik šok...,

…in L., F., M., I., M. se ne gredo več…

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da morata toženki v časopisih Delo in Dnevnik na lastne stroške objaviti izrek sodbe.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da prva toženka ni pasivno legitimirana. Nato pa poudarja, da sodišče prve stopnje ni niti ocenjevalo, ali so izpolnjene vse predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti, ampak se je napačno osredotočilo na to, ali naj bi bile izjave resnične in temeljilo sodbo na napačni ugotovitvi, da so. Sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali so trditve objektivno žaljive ali ne. Pritožnica oddajo ocenjuje kot senzacionalno in meni, da poročanje ni bilo verodostojno in objektivno. Prispevek je kritiziral tožnico in je bil namenjen zabavi gledalcev na njen račun. Iz tega tožnica sklepa, da sta imeli toženki namen zaničevanja s ciljem večje gledanosti prispevka. Pritožnica se sklicuje še na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2992/2008.

Pritožba je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zahteva preklic izjav in objavo sodbe, ker naj bi toženki z neresničnimi in žaljivimi izjavami kršili njeno pravico do dobrega imena in časti. Zahtevek torej predstavlja dve od oblik povrnitve nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice v smislu 178. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ).

V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena Ustave RS lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Dolžnost novinarjev in izdajateljev je, da državljanom omogočijo, da dobijo informacije javnega značaja, za katere imajo utemeljen pravni interes. Objavljena dejstva morajo biti resnična, saj javnost nima interesa za prejemanje neresničnih informacij; komentarji so lahko ostri in neprizanesljivi, ne smejo pa biti žaljivi. Pravica do svobodnega izražanja je namreč omejena s pravicami drugih – s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS) in pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS).

Ob opisani tožbeni podlagi se je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali sta toženki v sporni oddaji kršili tožničine osebnostne pravice – natančneje, ali trditve in komentarji o tožničini šoli hujšanja, ki jih izpostavlja v tožbenem tenorju, predstavljajo protipraven poseg v njeno čast in dobro ime. Zaključek sodišča prve stopnje, da niti v posamičnih (v tožbi iz konteksta iztrganih) trditvah niti v teh, kakor so bile umeščene v kontekst oddaje, ni (bilo) nič do tožnice žaljivega, je pravilen.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je želela druga toženka v sporni oddaji predstaviti neurejeno področje šol hujšanja. Gre za temo s področja zdravstva, ki je za javnost pomembna. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bila v oddaji uravnoteženo predstavljena stališča zadovoljnih udeleženk tožničine šole hujšanja, stališča nezadovoljnih udeleženk in stališča tožnice same, ki je v snemanje privolila. Višje sodišče si je sporni prispevek v pritožbenem postopku ogledalo in ne more pritrditi stališču pritožnice, da je bil prispevek namenjen zabavi gledalcev na njen račun.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so trditve, ki motijo tožnico, v pretežnem delu resnične, je pravilna. To velja za trditve: da je ena od udeleženk šole hujšanje doživela stisko in si skušala vzeti življenje; da se je druga od udeleženk, ki je sicer shujšala 40 kg, kasneje spet zredila; da je tretja od udeleženk opazila, da ji izpadajo lasje in da se poimensko navedene udeleženke “ne gredo več“. Tožnica v pritožbi niti ne izpodbija teh zaključkov, ampak jih skuša dopolniti ali predstaviti v drugačnem kontekstu (čemur varstvo po 178. členu OZ ni namenjeno (2)), izjavam pa pripisuje pomene in kontekste, ki jih nimajo.

Navedek: “...nepoučeni bi mislili, da gre za skriven kult, ne za šolo hujšanja...“ predstavlja drugotoženkin opis in komentar pohoda ter telovadbe (oz. mahanja z rokami) ob 02.00 uri zjutraj. Komentar tudi po prepričanju višjega sodišča ni žaljiv. V vsakem primeru pa pri presoji zatrjevanega posega v tožničine osebnostne pravice ni mogoče mimo svobode izražanja. Ključna vloga medijev in njihove pravice do svobode izražanja je v objavljanju informacij o zadevah, ki so pomembne za javnost. Ne gre le za pravico medijev do objavljanja informacij, ampak tudi za univerzalno pravico javnosti do sprejemanja informacij (korelat dolžnosti medijev, da posredujejo informacije), ki se dotikajo vprašanj družbenega življenja v najširšem smislu – ne le informacij s področja politike, ampak tudi gospodarstva, umetnosti, kulture, športa, zdravstva... Tudi ne le informacij, ki so prijetne, sprejete pozitivno, z odobravanjem javnosti kot nežaljive in nepomembne. Dopustno je tudi poročanje, ki karikira s pretiravanjem (3). Zgoraj povzeti komentar šole hujšanja (oz. nočnega pohoda) opisanih standardov v ničemer ne presega.

Ker torej sporne izjave v tožničine osebnostne pravice niso protipravno posegle, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pravilna. Pritožbeno sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2992/2008 je zgrešeno. Zadeva v nobenem od odločilnih elementov ni primerljiva z obravnavano. V zadevi I Cp 2992/2008 je sodišče namreč obravnavalo odškodninski zahtevek zaradi nedopustnega pisanja o tožnikovi zasebnosti (4). Da bi šlo v obravnavani zadevi za poseg v zasebnost (in kako), pa tožnica ni nikdar trdila.

Z ostalimi pritožbenimi navedbami in razlogi sodišča prve stopnje, ki glede na opisano odločitev niso pomembni, se višje sodišče ni ukvarjalo.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (5) (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora pritožbene stroške kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(2) Odgovor na objavljeno informacijo, dopolnitev ali popravek le-te je mogoče zahtevati s tožbama po 42. ali 43. členu Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 s sprem. in dop.).

(3) Tako: Evropsko sodišče za človekove pravice v številnih odločbah, npr. Handyside (7. 12. 1976; Serija A, št. 24), Oberschlick (23. 5. 1991; Serija A, št. 204), Sunday Times (26. 4. 1979; Serija A, št. 30).

(4) V okviru zasebnosti je varovana tista sfera posameznikovega življenja, ki drugih ne zadeva in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne.

(5) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.