Administrative court dismisses tax appeal regarding property transfer tax where tax liability arose from court judgment date.

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek.

Davčna obveznost je v konkretnem primeru nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča in ne že s predhodno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato v skladu z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2 zastaranje še ni nastopilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnici od davčne osnove 60.000,00 EUR odmeril davek na promet nepremičnin po stopnji 2 % v znesku 1.200,00 EUR. Davčnemu uradu je bila dne 18. 11. 2008 predložena v odmero davka na promet nepremičnin sodba Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 51/2003 z dne 21. 12. 2007, pravnomočna dne 8. 9. 2008, v pravdni zadevi tožeče stranke A. d.d., zoper toženo stranko B.B. in C.C., ki sta na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe dolžna izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na dvosobno stanovanje v drugem nadstropju s pripadajočim kletnim boksom, na naslovu, ki leži na parceli št. ... vpisano v podvložku št. ... k.o. Č. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino 13. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDPN-2). Odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini je podvržen plačilu davka na promet nepremičnin v skladu s 1. in 3. členom ZDPN-2. Družba A. d.d. je dne 21. 11. 2008 podala izjavo, da bo prevzela plačilo obravnavanega davka na promet nepremičnin. Davčna osnova je bila ugotovljena v skladu z določbo 8. člena ZDPN-2. Davčna osnova je prodajna cena nepremičnine, oziroma vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnin. Davčni organ je v postopku odmere davka na promet nepremičnin ugotovil, da vrednost nepremičnine, ki je v navedeni pravnomočni sodbi določena v višini 78.000,00 DEM, ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti. Na tržno vrednost vpliva ponudba in povpraševanje, lokacija, lega ter vzdrževanost nepremičnine. Na podlagi pogodb, ki so bile predložene v odmero davka na promet nepremičnin pri pristojni davčni Izpostavi za prodajo podobnih nepremičnin, ki se nahajajo na isti lokaciji, je razvidno, da je vrednost višja, kot jo je zavezanec navedel v pogodbi. Z ugotovitvenim zapisnikom z dne 1. 12. 2008 se je v postopku na podlagi primerljivih podatkov stranka seznanila s tržno vrednostjo nepremičnine ter možnostjo, da v roku 8 dni od prejema zapisnika poda pripombe. Na podlagi navedenega je prodajalka zavezanka za plačilo davka na promet nepremičnin od davčne osnove 60.000,00 EUR, ugotovljene za ? solastniškega deleža na nepremičnini po stopnji 2 %, določeni v 9. člena ZDPN-2, kar znese 1.200,00 EUR.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-18-2/2009-2 z dne 2. 4. 2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je prvostopni organ tožnici pravilno odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 1.200,00 EUR. Pritožba ni utemeljena. V obrazložitvi davčni organ navaja vsebino določbe 5. in 6. člena ZDPN-2. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici odmeril davek na promet nepremičnin za prenos lastninske pravice na dvosobnem stanovanju na naslovu ... na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 51/2003 z dne 21. 12. 2007. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo ugotovljeno tako dejansko stanje, kot tudi pravna podlaga za odmero davka. Plačilo davka je prevzel kupec po pogodbi, in sicer družba A. d.d. Tožnici je davčni organ pojasnil, da je na podlagi 5. člena ZDPN-2 zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec, kar pomeni, da je prodajalec vedno zavezanec za plačilo davka. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek. V konkretni zadevi je nesporno, da je plačilo davka prevzel kupec, to je A. d.d. Iz gradiva upravnega spisa je razvidno, da je dne 12. 12. 2008 davek tudi poravnal, kar pomeni, da tožnice ne bremeni obveznost plačila davka. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe tožnice neutemeljene, je tako drugostopni organ pritožbo tožnice zavrnil.

Tožnica se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je odločba nezakonita. Iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 51/2003 izhaja, da naj bi bila kupoprodajna pogodba, po kateri se odmeri sporni davek, sklenjena že leta 1993. Na obrazložitev sodbe se sklicuje tudi izrek sodbe. Davčnega postopka za odmero davka pa ni možno voditi po tem, ko je poteklo več kot 10 let od nastanka pravnega posla oziroma nastanka davčne obveznosti, ki pa nastane s sklenitvijo pogodbe. Iz navedene sodbe izhaja, da je bila pogodba sklenjena leta 1993 in je tako morebitna davčna obveznost takrat tudi nastala. Do izdaje odločbe prve stopnje pa je poteklo že najmanj 14 let in je davčna obveznost tako zastarala. Tudi sam postopek je zastaral. Izpodbijana odločba je nezakonita in nepravilna in jo je potrebno odpraviti. V skladu z navedenim tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, postopek ustavi in tožeči stranki naloži, da je dolžna povrniti tožnici stroške upravnega spora s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb, in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da lahko Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v senatu ali po sodniku posamezniku, skladno z določbami tega zakona. Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Med strankama je v danem primeru sporna zakonitost izpodbijane prvostopne odločbe, saj je obravnavana davčna obveznost po mnenju tožnice že zastarala. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila davčnemu organu dne 18. 11. 2008 predložena v odmero davka na promet nepremičnin sodba Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 51/2003 z dne 21. 12. 2007, pravnomočna dne 8. 9. 2008, v pravdni zadevi tožeče stranke A. d.d., zoper tožečo stranko B.B. in C.C. za prodano dvosobno stanovanje v drugem nadstropju s pripadajočim kletnim boksom, na naslovu ..., ki leži na parceli št. ..., vpisano v podvložku št. ... k.o. Č. Davčna obveznost je bila tako ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, št. P 51/2003 z dne 21. 12. 2007, pravnomočna dne 8. 9. 2008. Izpodbijana odločba o odmeri davka na promet nepremičnin Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, Izpostava Lucija, št. DT 4236-5/2008-570-5 pa je bila izdana dne 12. 12. 2008. V skladu z določbami 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) tako zastaranje še ni nastopilo.

Sodišče še pripominja, da je iz listin upravnega spisa izhaja, da je plačilo davka na promet nepremičnin v danem primeru prevzel kupec - družba A. d.d. Iz listin upravnega spisa je tudi razvidno, da je dne 12. 12. 2008 sporni davek na promet nepremičnin navedena družba tudi poravnala, kar pomeni, da tožnice ne bremeni obveznost plačila davka na promet nepremičnin iz izpodbijane odločbe.

Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.