Tax liability arises from court judgment finality, not 1993 contract signing date for real estate transfer.

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 je za nastanek davčne obveznosti potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin od davčne osnove 60 000,00 EUR po stopnji 2% v znesku 1 200,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila davčnemu organu dne 18. 11. 2008 predložena v odmero davka na promet nepremičnin sodba Okrajnega sodišča v Piranu z opr. št. P 51/2003 z dne 21. 12. 2007, pravnomočna dne 8. 9. 2008, s katero se pravdnima strankama A.A. in B.B. – tožniku, nalaga, da na podlagi kupoprodajne pogodbe za stanovanje na naslovu ..., družbi C. d.d. izstavita listino, sposobno za vknjižbo v zemljiško knjigo. Na tej podlagi in ob upoštevanju določb Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDPN-2) davčni organ ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki je podvržen plačilu davka na promet nepremičnin ter da je zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. Položaj stranke pa ima v konkretnem primeru tudi kupec, to je družba C. d.d., ki je podala izjavo, da bo prevzela plačilo davka na promet nepremičnin.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se v celoti strinja z odločitvijo prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih je družba C. prevzela plačilo davka in zato tožnik ni dolžan plačati davka, le še pojasni, da je po 5. členu ZDPN-2 zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec nepremičnine, kupec, ki prevzame plačilo davka, pa ima (le) položaj stranke v odmernem postopku.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da naj bi bila kupoprodajna pogodba, ki je podlaga za davčno odmero, po podatkih, na katere se sklicuje sodba Okrajnega sodišča, sklenjena že leta 1993. Takrat je torej nastala morebitna davčna obveznost. Do izdaje določbe je tako poteklo že najmanj 14 let, zato je davčna obveznost zastarala. Davčni organ torej ni imel pravne podlage za uvedbo postopka, zato sta izdani odločbi nezakoniti in nepravilni in ju je treba odpraviti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina, ali s pravnomočnostjo sodne odločbe. Za nastanek davčne obveznosti je torej potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. Vpis v zemljiško knjigo pa je možen šele na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu (opr. št. P 51/2003) in ki je po nespornih podatkih upravnih spisov postala pravnomočna 8. 9. 2008. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. To pa obenem pomeni, da v obravnavanem davčnem postopku zastaranje davčne obveznosti ni nastopilo in da zato zatrjevana nezakonitost izpodbijane odločbe ni podana.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.