Administrative court dismissed victim status claim as death date fell outside statutory period unchanged by new law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Med strankama ni sporno, da je tožničin oče, ki je bil v borbi zadet od okupatorja, umrl dne 14. 6. 1945. Ker ZZVN-H v 8. odstavku 2. člena ZZVN ni spremenil časovnega obdobja, na katerega je bila vezana smrt starša (15. 5. 1945), ki je bilo določeno že v določbah ZZVN, ki so bile v veljavi v času izdaje odločbe z dne 10. 10. 2002, je tožena stranka tožničin ponovni zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrgla.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom navedenim v uvodu sodbe je Upravna enota Nova Gorica zavrgla tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je umrl zaradi sodelovanja z NOB. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica dne 12.2.2010 ponovno vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve, otroku, katerega starš je umrl zaradi sodelovanja z NOB, ker meni, da je do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/2009). Na podlagi podatkov v spisih Upravna enota ugotavlja, da je bil tožnici status žrtve vojnega nasilja že pravnomočno zavrnjen z odločbo št. 592-563/00 z dne 10.10.2002, ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa določeni v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01). V nadaljevanju ugotavlja, da je bil tožničin oče v borbi zadet od okupatorja umrl pa je dne 14.6.1945 torej po 15.5.1945, ki je zakonsko določen, kot skrajni rok za priznavanje statusa ŽVN. Ker zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-H, Uradni list RS, št. 72/2009) tega obdobja ne spreminja, upravna enota ugotavlja, da se dejansko in pravno stanje, na katere se opira tožničin zahtevek in o katerem je že bilo odločeno, ni spremenilo. Zato je bila v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, tožničina zahteva s sklepom zavržena. Ministrstvo za delo, družin in socialne zadeve pa je z odločbo številka 13002-201/2010 z dne 7.6.2010 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeni sklep.

Tožnica v tožbi smiselno izpodbija navedeni sklep in odločbo, s katerima ni bilo ugodeno njeni zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, starša, ki je bil v borbi zadet od okupatorja in je umrl 14.6.1945 zaradi posledic nemške granate. Meni, da je po spremembi zakona (Uradni list RS, št. 72/2009), upravičena zahtevati priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ker je njen oče umrl za domovino je prepričana, da je do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja upravičena ne glede na določbe zakona. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ji zaradi pravičnosti, varstva človekovih pravic in spoštovanja do pokojnega očeta, zahtevani status prizna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je tožničin oče umrl dne 14.6.1945, zaradi ran, ki jih je v borbi povzročila nemška granata. Sporno tudi ni dejstvo, da je bilo o tožničinem zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku starša, ki je bil zadet v borbi od okupatorja, pravnomočno odločeno že z odločbo številka 592-563/00 z dne 10.10.2002.

Po presoji sodišča je, glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki za tožnico glede dneva smrti pokojnega očeta in glede odločbe z dne 10.10.2002, ni sporno, upravna enota pravilno uporabila materialno pravo. Po 10.10.2002 je bil Zakon o žrtvah vojnega nasilja večkrat noveliran. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09 – ZZVN-H), ki je stopil v veljavo dne 3.10.2009 in se uporablja od 1.1.2010, pa se v 8. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – ur. preč. besedilo, 54/04 – ZDoh-1, 68/05 odl. US, 61/06 – ZDru-1 in 114/06 – ZUTPG) ni spremenilo časovno obdobje, na katerega je bila vezana smrt starša (15.5.1945), ki je bilo določeno že v določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki so bile v veljavi v času izdaje odločbe z dne 10.10.2002.

Navedeno pa pomeni, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero opira tožnica svoj zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno še z odločbo z dne 10.10.2002, nista spremenila. Zato je tožena stranka v skladu z določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jo citira v izpodbijanem sklepu, tožničin zahtevek morala zavreči.

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, ki ga ves čas postopka zatrjuje tožnica, da je njen oče umrl v borbi za domovino zaradi posledic nemške granate. Glede na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja je namreč do zahtevanega statusa upravičena le oseba, ki je enega od staršev izgubila v točno določenih okoliščinah, ki jih ta zakon določa, ne pa posledično zaradi teh okoliščin. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je namen navedenega zakona dati zadoščenje državljanom RS za pretrpljena nasilna dejanja, vendar pa le v primerih, ki jih zakon določa in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. Primera kot je tožničin zakon ne ureja in njegovih določb po nobeni izmed metod razlage ni mogoče uporabiti tako, kot to navaja tožnica.

Na podlagi navedenega je sodišče tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).