Appeal dismissed because petitioner failed to prove inconsistent higher court practice or identify a specific principle issue.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

V zvezi s presojo ničnosti predlagatelj ni izkazal neenotnosti sodne prakse višjih sodišč, prav tako pa tudi ni opredelil glede katerega načelnega vprašanja v zvezi z veljavnostjo sklenjenega dogovora sodne prakse Vrhovnega sodišča ni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je to potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici dolžan plačati 14.100,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V predlogu navaja, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe obrtnica oziroma zasebni turistični vodič, Zakon o zunajtrgovinskem poslovanju pa je v 45. členu izrecno navajal, da organiziranje izletov v tujino lahko opravljajo le podjetja, vpisana na registrskem sodišču za posle zunajtrgovinskega prometa. Predlagatelj meni, da se v zvezi s tem postavlja pravno vprašanje glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna, in sicer, ali je tožnica upravičena zahtevati plačilo na podlagi posla, ki ga je zakon izrecno prepovedoval izvajati in do katerega je prišla z zvijačo. Navaja tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije, saj je pogodbo tožnica sklenila z družbo K. in ne s tožencem, direktor te družbe pa je bil takrat R. L. in ne toženec.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na ugovor pasivne legitimacije, ne more biti utemeljen že zato, ker odločitev sodišča temelji na dejanski ugotovitvi, da se je toženec osebno zavezal, da bo sofinanciral obisk sejma D. Toženec sklenjenega pravnega posla zaradi morebitnih napak pri sklenitvi dogovora ni izpodbijal. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da omejitev v zakonu o zunanjetrgovinskem poslovanju ni takšne narave, da bi lahko kakorkoli vplivala na veljavnost toženčeve zaveze, ampak bi lahko bila le predmet upravnega inšpekcijskega postopka. V zvezi s presojo ničnosti predlagatelj ni izkazal neenotnosti sodne prakse višjih sodišč, prav tako pa tudi ni opredelil glede katerega načelnega vprašanja v zvezi z veljavnostjo sklenjenega dogovora sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Vrhovno sodišče je zato ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/2010, v nadaljevanju ZPP) niso podani in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).