Supreme Court dismisses appeal against detention order, ruling description of crime sufficient for justified suspicion.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Skladno z drugim odstavkom 202. člena ZKP mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja – te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno formuliran kot npr. v izreku sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 27378/2010 z dne 17.3.2010 zoper obdolženega S.S., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 27378/2010 z dne 19.3.2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 29.3.2010, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 432. člena ZKP ter členov 196-199. člena ZKP), ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu vsebinsko podan očitek, da je obdolženec vedel, da je bil osebni avto pridobljen s kaznivim dejanjem, saj se obdolžencu očita, da je ukradeno osebno vozilo prevzel s ponarejenim ključem z zlomljeno ključavnico v notranjosti in na sopotnikovih vratih in v katerem ni delovalo centralno zaklepanje. Tak opis, upoštevaje dejstvo, da je obravnavano dejanje opredeljeno po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in da tvorita abstraktni in konkretni del opisa celoto, obdolžencu očita, da je vozilo prevzel, čeprav je vedel, da je ukradeno. Podan pa je tudi priporni razlog begosumnosti, saj gre za tujega državljana, katerega nič ne veže na Slovenijo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B. 5. Zagovornik navaja, da obdolžencu očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, zato ni moč govoriti o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja, ki je temeljni pogoj za odreditev pripora. Opis obdolžencu očitanega dejanja v izpodbijanem sklepu, ki je enak opisu kaznivega dejanja, kot ga je podal okrožni tožilec pri zaslišanju obdolženca, ne vsebuje subjektivnega elementa kaznivega dejanja prikrivanja, torej očitka, da je obdolženec vedel, da je vozilo ukradeno.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v sodbi I Ips 221/2001 z dne 19.7.2001 že zapisalo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člen ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi postopka, sodba).

7. V opisu dejanja v izreku sklepa o odreditvi pripora je navedeno, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 s tem, ko je dne 15.3.2010 v večernih urah v bližini M. od neugotovljene osebe prevzel osebno vozilo, vreden cca 15.000 EUR, katero je bilo v času med 13. in 14.3.2010 ukradeno v Italiji, ter vozilo s ponarejenim ključem, v katerem je bila v notranjosti zlomljena ključavnica na sopotnikovih vratih in v katerem ni delovalo centralno zaklepanje, za tem proti plačilu 400 EUR po navodilu neznanca odpeljal proti Srbiji, kjer bi ga pustil na eni od bencinskih črpalk v bližini B., pri čemer pa je bil ob prehodu meje med R Slovenijo in R Hrvaško 16.3.2010 prijet. Takšen opis ustreza zgoraj navedenemu kriteriju ter je kljub temu, da ne vsebuje izrecne navedbe, da je obdolženec vedel, da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, v toliki meri konkretiziran, da omogoča nakazani preizkus. To še posebej, ker obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje tudi razloge o tem, da naj bi obdolženec vedel, da je bilo vozilo ukradeno. Neutemeljeni pa so tudi očitki zahteve glede opisa izvršitvene oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje v sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri konkretizirano, navedeni pa so tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženi S.S. storil kaznivo dejanje prikrivanja, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero se v zahtevi sklicuje obdolženčev zagovornik, ni podana.

8. Zunajobravnavni senat je v okviru presoje pritožbenih navedb zaključil, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje prikrivanja, kar vsebuje tudi oceno, da so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja.

9. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi dejstva, da je obtoženi S.S. tuj državljan, ki živi v tujini, da ni nobenih okoliščin, ki bi ga navezovale na ozemlje naše države ter ob upoštevanju kazni, predpisane za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil, ugotovilo, da je nevarnost obdolženčevega pobega podana v tolikšni meri, da je odreditev pripora zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti v postopku neogibna. Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru upravičujejo odreditev pripora tudi kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.