Appeal dismissed; chain compensation requires unanimous consent; insolvency is not a condition for set-off.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Za uspešno izvedeno verižno kompenzacijo, kot vrsto sporazumov o odpustih dolgov, mora biti podano soglasje vseh udeleženih strank.

Iz zakonskih določb ne izhaja, da bi bila likvidnost dodatni pogoj za pobotanje terjatev. Zgolj okoliščina, da je bila v pobot uveljavljena odškodninska terjatev, ki je sicer (v višini nad v pobot uveljavljeno terjatvijo) tudi predmet drugega sodnega postopka, za pobot ne predstavlja ovire.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi 1. in 4. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2010/2008 z dne 6. 2. 2008. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki do višine vtoževanega zneska. Toženi stranki je še naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 2.765,60 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

I. Glede terjatve tožeče stranke

Za uspešno izvedeno verižno kompenzacijo, kot vrsto sporazumov o odpustih dolgov, mora biti podano soglasje vseh udeleženih strank. To pa, v konkretnem primeru, ni bilo ugotovljeno pri nobenem od predlogov za verižno kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predloga za verižno kompenzacijo št. 422 z dne 20. 4. 2006 ni podpisala družba D d.d., predloga za verižno kompenzacijo št. 32 z dne 30. 6. 2006 pa ni podpisala tožeča stranka.

Pritožbenemu stališču glede soglasja ni mogoče pritrditi, saj je tožeča stranka navedla, da s predlogom za verižno kompenzacijo št. 32 z dne 30. 6. 2006 ni soglašala. Pojasnila je še, da od dne 22. 6. 2006 terjatve družbe D niso več obstajale, ker jih je pobotala s pobotno izjavo z dne 21. 6. 2006. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je na dan 30. 6. 2007 obstajalo soglasje volj vseh treh udeležencev za verižno kompenzacijo.

II. Glede terjatve tožene stranke

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev tožene stranke prenehala z izvensodnim pobotom. Gre za pobotanje dveh terjatev, katerih likvidnost je vprašljiva. Vendar pa je pobot upoštevalo, ker ne gre za terjatvi, katerih nelikvidnost bi bila očitna. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pobotna izjava v dopisu z dne 21. 6. 2006 dovolj določna, saj je v njej naveden temelj obveznosti (odškodninska odgovornost za povzročeno škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe in neizpolnitve obveznosti po dogovoru z dne 17. 3. 2006). Ker odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), tudi trditve o (ne)zapadlosti terjatve tožeče stranke niso utemeljene.

Iz določb Obligacijskega zakonika (311. člen OZ), enako pa pred tem iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih (336. člen ZOR) je razvidno, da so pogoji za pobot: vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev. Iz zakonskih določb ne izhaja, da bi bila likvidnost dodatni pogoj za pobotanje terjatev (primerjaj II Ips 336/97, Borislav T. Blagojevič, Vrleta Krulj: Komentar zakona o obligacionim odnosima št. 1, Savremena administracija, Beograd 1983, stran 1093). Zmotno je torej stališče tožene stranke, da se lahko v pobot uveljavlja le nesporno obstoječo terjatev. Zgolj okoliščina, da je bila v pobot uveljavljena odškodninska terjatev, ki je sicer (v višini nad v pobot uveljavljeno terjatvijo) tudi predmet drugega sodnega postopka (spor pred Okrožnim v Ljubljani, opr. št. V Pg 139/2007), za pobot ne predstavlja ovire.

Vendar pa tudi ob upoštevanju likvidnosti, kot dodatnega pogoja za pobotanje, stališčem pritožnika ni mogoče pritrditi. Ni namreč pravilno tako razumevanje pojma likvidnosti, ki bi pripeljalo do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Takemu stališču namreč nasprotujeta tako teorija (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 392) kot tudi sodna praksa (II Ips 125/2004).

Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče glede likvidnosti terjatev dodaja še naslednje. Če bi šteli, da ni mogoče uveljavljati v pobot terjatve, ki ji nasprotna stranka nasprotuje (obstoj pravde), bi to veljalo tako za predpravdni pobot kot tudi za pobot v pravdi. To pomeni, da bi isto veljalo tudi za terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot v tej pravdi. Tudi glede v pobot uveljavljene odstopljene terjatve poteka namreč spor med družbo D d.d. in tožečo stranko (spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Pg 2522/2007), zato bi jo bilo treba, po takem stališču, šteti za nelikvidno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna. Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti niso podani drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).