Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 480/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.480.2010 AI generated

Appeal dismissed; debtor must prove agreement to waive statutory interest on overdue debt.

Case Number VSL sodba I Cpg 480/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment ordering the debtor to pay statutory interest on overdue amounts. The debtor argued for a verbal agreement to waive interest, but the court found no evidence of such a mutual contract. Consequently, the court ruled that statutory interest is mandatory unless explicitly waived in writing by both parties.

Legislator headnote

AI generated

1. odstavek 378. člen Obligacijskega zakonika; OZ: When a debtor is in default on monetary obligations, they must pay interest; the creditor must prove an explicit agreement waiving such interest.

Keywords

AI generated
statutory interest overdue debt waiver of interest oral agreement burden of proof ZPP appeal small value dispute

Cited Legislation

AI generated
1. odstavek 338. člen Zakona o pravdnem postopku
2. odstavek 339. člen Zakona o pravdnem postopku
1. odstavek 458. člen Zakona o pravdnem postopku
1. odstavek 378. člen Obligacijskega zakonika
5. odstavek 458. člen Zakona o pravdnem postopku
353. člen Zakona o pravdnem postopku
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V primeru, da je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožena stranka bi morala dokazati, da je obstojal izrecen dogovor strank, da se je tožena stranka plačilu obrestim odpovedala.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2005/0070 z dne 1. 7. 2005, še glede zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila in za izvršilne stroške, toženi stranki pa je naložilo še povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 622,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da sta imeli pravdni stranki izrecen dogovor o odpustu obresti, kar bi lahko potrdila tudi predlagana priča A.U., ki je prvostopno sodišče ni zaslišalo. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi gre za spor majhne vrednosti. Zato se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlogi tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tako niso upoštevni.

V primeru, da je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Tožena stranka bi tako morala dokazati, da je obstojal izrecen dogovor strank, da se je tožena stranka plačilu obrestim odpovedala. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da tega ni dokazala. Tožeča stranka je temu dejstvu izrecno ugovarjala, tožena stranka pa je predlagala za ugotovitev tega dejstva zaslišanje A.U., takratne vodje finančne službe tožene stranke. Vendar, kot pravilno obrazloži prvostopna sodba, bi morala tožena stranka za obstoj takšnega dogovora v svojih trditvah tudi navesti, s kom se je o tem dogovorila, saj naj bi šlo za ustni dogovor. Pisnega dogovora namreč tožena stranka ni zatrjevala. Zato je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da zaslišanje predlagane priče A.U. do drugačne odločitve ne bi moglo pripeljati, saj bi morala tožena stranka dokazati obstoj dogovora s tožečo stranko, ne pa ponuditi enostransko izjavo predlagane priče, ki je bila takrat vodja finančne službe tožene stranke. Zato dejstvo, da prvostopno sodišče tega dokaza ni izvedlo, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tudi sicer je takšen dogovor o odpustu obresti med dvema gospodarskima subjektoma neobičajen. Zato se pritožbeno sodišče prav tako strinja z izpodbijano sodbo, da enostranska izjava ene stranke o ustnem dogovoru o odpustu obresti, ne bi zadostovala, ampak zgolj pisni dogovor, ki bi bil s strani obeh strank podpisan. Enostranska trditev tožene stranke o odpustu obresti, ki ga druga stranka ne priznava in naj bi temeljil na ustnem dogovoru, ki posebej ni konkretiziran, po oceni pritožbenega sodišča nima možnosti uspeha. Glede na zakonsko določbo so obresti praviloma obvezni dolg, ki se, razen če je drugače določeno, plačuje za glavnico, ki je bila plačana v zamudi.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Ker gre za spor majhne vrednosti je v navedeni zadevi odločila sodnica posameznica v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.