Appeal dismissed in small claims case; court rejected claims of factual error and procedural violation regarding heating cost allocation.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nedopustnost izpodbijanja sodbe v sporu majhne vrednosti iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I 2006/1879, z dne 18.12.2006 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (glede obveznosti plačila zneska 53.855,00 SIT s pripadki ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 18.132,00 SIT). Zato je tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 629,83 EUR v roku 15 dni s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka dokazala, da je glede na veljavno sprejet način obračuna toplotne energije pravilno zaračunala višino porabljene toplotne energije, zaradi česar je ugovor toženca neutemeljen.

Zoper sodbo se zaradi neupoštevanja Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (v nadaljevanju Pravilnik) pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano ustrezno spremeni. V pritožbi navaja, da se naveden Pravilnik po določbi 3. člena uporablja za tiste stavbe, v katerih se etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, odločijo za obračun stroškov za toploto na osnovi merilnih naprav, ki omogočajo določanje deležev porabljene toplote posamezne odjemne enote in sklenejo pisni sporazum v skladu z zakonom, ki ureja stanovanjske zadeve. To potrjuje izpovedba priče J. R. in seznam etažnih lastnikov, na katerem so označena stanovanja, ki ga je sodišču posredoval upravnik in je priloga v spisu na list. št. 22 spisa – iz navedenega seznama je razvidno, da so pogodbo podpisali etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, v obravnavanem primeru 66,22 %. Delež se računa glede na vrednost posameznega stanovanja, kar pomeni da ima lastnik večjega stanovanja tudi večji delež pri izračunu glede na celoto, kot ugotavlja tožeča stranka v neprerekani pripravljalni vlogi z dne 21.10.2008. Kako se računa delež ne razume in ne vidi kakšne povezave s 3. členom Pravilnika, razen da je upravnik narobe ugotovil procent glede števila lastnikov ali lastniško kvadraturo, ker je računal procent na stanovanjske enote, kar v citiranem 3. členu sploh ni zahtevano. Ne obstaja niti sklenjen pisni sporazum v skladu z zakonom. Na osnovi enega zgrešenega seznama brez kakršnihkoli sporazumov ali kaj podobnega je upravnik obvestil komunalno podjetje o novem načinu delitve stroškov. Namesto da bi tožeča stranka zadevo vrnila v začetno fazo, se je odločila za tožbo zoper toženca. Ne le, da se je odločila za tožbo zoper njega, temveč tudi zastopa upravnika in mu, kot pravi, verjame.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP) (1), v sporih majhne vrednosti pa se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. Zato na pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka graja dejanske ugotovitve (uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vključno z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje po 8. členu ZPP kot nelogične, neprepričljive in življenjsko nesprejemljive), pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, kar enako velja tudi glede (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP s pritožbeno grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje kot neskrbne, nevestne in necelovite v smislu procesnih kršitev 8. člena ZPP.

Dejanska ugotovitev, na kateri temelji sodba, je, da je večina (66,22%) etažnih lastnikov sklenila dogovor (pogodba o opravljanju storitev z dne 13.10.2005) o načinu delitve stroškov porabljene toplotne energije, pri čemer je način delitve stroškov porabljene toplotne energije tak, na kakršnega je tožeča stranka v obravnavani zadevi obračunavala toplotno energijo.

Ker pritožnik kakšnih upoštevnih razlogov ne navaja, po drugem odstavku 350. člena ZPP pa preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje moralo preizkusiti le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni ugotovilo, kot tudi ne nepravilne uporabe materialnega prava. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zgoraj opisane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo tako vtoževano terjatev kot tudi neutemeljenost zmanjšanja računov zaradi nepravilno obračunane porabe toplotne energije, kot je toženec navajal v ugovoru.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.