Appeal dismissed; mere procedural delay in criminal appeal does not constitute state liability under Art. 26 URS.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri presoji protipravnosti ravnanja sodnika je treba izhajati iz narave dela sodnika, katerega ravnanje je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Različna presoja pravočasnosti tožničine vloge sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Tožnica ne more uspešno tožiti države samo zato, ker je (v kazenskem postopku) pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in je bila posledično tožnica zavezana k plačilu stroškov postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 1.958,10 EUR s pripadki, zaradi česar je tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 284,58 EUR s pripadki od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodnik pri obravnavanju tožničine pritožbe kot pravočasnega obtožnega predloga zoper F. P. v kazenski zadevi zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in poškodovanja tuje stvari v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ni ravnal protipravno, saj ocena (ne)pravočasnosti pritožbe tožnice kot obtožnega predloga ne predstavlja ravnanja, ko bi sodnik ravnal protipravno (namenoma ali grobo malomarno, mimo zakonskih pooblastil).

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da mora sodnik najprej ugotoviti, ali je podana stvarna pristojnost sodišča, ali je vlogo podala upravičena oseba in če je vloga pravočasna. Vsak kazenski sodnik mora že na začetku vedeti, da subsidiarna obtožba oškodovanca ni pravno sredstvo zoper odločitev državnega tožilca, temveč je obtožni akt, ki mora biti vložen pri sodišču, kjer sodišče sodi, in ne morebiti vložen na državno tožilstvo. Zato je razlaganje sodišča, da je določba 60. člena ZKP nejasna in da je potrebno upoštevati tudi določbo 57. člena ZKP in da takšno odločanje sodišča ne odstopa od običajne sodne prakse, povsem pravno nesprejemljivo in zgrešeno. Roki so določeni v 8. poglavju ZKP in v vseh primerih gre za kogentne roke, ki niso podaljšljivi. In če je kje, je v kazenskem postopku prepovedana analogija. 87. člen ZKP je v 5. odstavku več kakor jasen. V obravnavanem primeru gre za šolski primer, ko sodnik ni uporabil pravilno povsem jasne določbe zakona, evidentno pa tudi predpisa ni razlagal v skladu z ustaljeno sodno prakso. Ne le, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni uporabilo povsem jasne določbe zakona. Celo višje sodišče je v sklepu I Kp 760/2001 povsem spregledalo oziroma opustilo kontrolo pravočasnosti vloge subsidiarne tožilke, na kar mora uradoma paziti. Drugačne razlage odločitve istega sodišča, ki je v sodbi I Kp 751/2004 zavzelo povsem drugačno stališče, si ni možno predstavljati. Že dejstvo, da isto sodišče dvakrat odloča v isti stvari, pri čemer prvič spregleda nepravočasnost vloge, je dovolj, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Takšne pravne negotovosti državljanom ni mogoče zagovarjati, ne da se jim prizna ustrezno zadoščenje za škodo, ki jo zaradi tega trpijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP)(1), v sporih majhne vrednosti pa se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnica s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjena. Zato na pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka graja dejanske ugotovitve (uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vključno z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje po 8. členu ZPP kot nelogične, neprepričljive in življenjsko nesprejemljive), pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, kar enako velja tudi glede (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP s pritožbeno grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje kot neskrbne, nevestne in necelovite v smislu procesnih kršitev 8. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da ocena (ne)pravočasnosti pritožbe tožnice kot obtožnega predloga ne predstavlja ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti kot protipravno ravnanje sodnika. Različna presoja pravočasnosti tožničine vloge sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave RS. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica ne more uspešno tožiti države samo zato, ker je (v kazenskem postopku) pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in je bila posledično tožnica zavezana k plačilu stroškov postopka. Pri presoji protipravnosti ravnanja sodnika je potrebno izhajati iz narave dela sodnika, katerega ravnanje je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je sodnik pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Sicer pa se glede navedenih razlogov pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki jih pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj poudarja, da že v izpodbijani sodbi ugotovljen potek kazenskega postopka jasno kaže na neobstoj vtoževane odškodninske odgovornosti države v obravnavani zadevi.

Po drugem odstavku 350. člena ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožnica kakšnih upoštevnih razlogov ne navaja, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje moralo preizkusiti še v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni ugotovilo, kot tudi ne nepravilne uporabe materialnega prava. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.