Appeal dismissed; claimant must repay job subsidy costs due to employee's voluntary resignation and breach of contract.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v pogodbi o sofinanciranju zaposlitve težje zaposljive brezposelne osebe, ki sta jo sklenili pravdni stranki in prejemnik sredstev – delodajalec in ki v 6. čl. določa obveznost brezposelne osebe, da tožeči stranki povrne sorazmeren del stroškov, ki jih je dodelila delodajalcu, ki se je obvezal, da bo zaposlil brezposelno osebo (toženca), če bo brezposelni osebi (tožencu) prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Gre za obveznost, ki nastane zaradi kršitve pogodbe, ki jo je dolžna izpolniti brezposelna oseba v primeru ugotovitve, da je bila pogodbi nezvesta stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 4.994,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2007 dalje. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 948,40 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sklenil tripartitno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomožna dela v predelavi“. Kljub temu je že od vsega začetka opravljal delo na delovnem mestu mesar – sekač, kar je v skladu z njegovo izobrazbo mesarja. Delodajalec je torej ob sklepanju tripartitne pogodbe posredoval lažne podatke, ko je navedel, da je toženec delavec brez poklica, čeprav je vedel, da je po izobrazbi mesar. Tripartitna pogodba se nanaša na težje zaposljive osebe, kar pa toženec ob njenem sklepanju ni bil, saj je imel poklic mesarja. Za ta poklic pa zavod ni predvidel nobenih sredstev. Delodajalec je torej ob sklepanju tripartitne pogodbe navedel lažne podatke o izobrazbi toženca in njegovem delovnem mestu. Tega sodba sploh ne omenja, čeprav gre za odločilno dejstvo, ki nedvoumno izhaja iz zgoraj citiranega pisnega dokaznega gradiva. Sodišče bi se do tega dejstva moralo opredeliti. Iz navedenih razlogov vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, saj bi tožeča stranka tožbo morala vložiti zoper delodajalca, ki je sredstva zanj prejel nezakonito. V posledici navedenega je nepomembno, kako je toženi stranki prenehalo delovno razmerje, podrejeno še navaja, da je toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno in iz utemeljenega razloga.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v pogodbi o sofinanciranju zaposlitve težje zaposljive brezposelne osebe, ki sta jo sklenili pravdni stranki in prejemnik sredstev – delodajalec in ki v 6. čl. določa obveznost brezposelne osebe, da tožeči stranki povrne sorazmeren del stroškov, ki jih je dodelila delodajalcu, ki se je obvezal, da bo zaposlil brezposelno osebo (toženca), če bo brezposelni osebi (tožencu) prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Gre torej za obveznost, ki nastane zaradi kršitve pogodbe, ki jo je dolžna izpolniti brezposelna oseba v primeru ugotovitve, da je bila pogodbi nezvesta stranka. Toženec je v tej pravdi nasprotoval svoji obveznosti s trditvijo, da mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, ampak po krivdi delodajalca. Navajal je, da je delodajalcu podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. alineji 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02). Sodišče prve stopnje je presojalo materialnopravno upravičenost navajanih razlogov za izredno odpoved in zaključilo, da toženec ni dokazal utemeljenosti izredne odpovedi in da je zato treba šteti, da mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po lastni volji in krivdi. Glede na navedeno je odločilo, da je on tisti, ki je dolžan tožeči stranki povrniti sorazmeren del finančnih sredstev, ki jih je dodelila za njegovo zaposlitev.

Iz povzete sodne odločitve in njenih razlogov izhaja tudi njena dejanska podlaga. To so determinirale pravdne stranke s svojimi vlogami in dejanskimi trditvami na glavni obravnavi. Ne v trditveni podlagi odgovora na tožbo, ne v kasnejših trditvah v vlogah in na glavni obravnavi, toženec ni zatrjeval dejstev, ki predstavljajo odločilno vsebino pritožbenih očitkov, in sicer, da je delodajalec ob sklepanju tripartitne pogodbe s pravdnima strankama navajal lažne podatke, kar naj bi pogojevalo njegovo stvarno legitimacijo za vrnitev dodeljenih denarnih sredstev. Da je tako, izhaja tudi iz pritožbenih trditev, saj toženec navedeno dejstvo izvaja iz pisnega dokaznega gradiva. Dokazno gradivo pa ne more nadomeščati dejanske trditvene podlage pravdnih strank. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) izrecno določa obveznost sklenjene trditveno dokazne ponudbe (1. odst. 7. čl. ZPP), saj le na ta način stranke lahko zanesljivo vedo, o čem teče pravda in se le o takšnem procesnem gradivu lahko tudi ustrezno izjavijo. Tako se navedene pritožbene trditve izkažejo kot dejanska pritožbena novota, ki pa ne more biti upoštevna, saj toženec hkrati ne navaja razlogov, ki bi ga lahko razbremenili krivde, da teh dejstev ni navedel do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob izpolnjenosti pogojev iz 4. odst. 286. čl. ZPP.

Glede na navedeno in ob zgolj pavšalnem podrejenem pritožbenem nasprotovanju razlogom izpodbijane odločitve, ki je materialnopravna pravilna, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek postopka, zato ga je tožeča stranka dolžna kriti sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).