Appeal dismissed; court bound by final judgment to award statutory interest on overdue debt.
Legislator summary
AI generatedThe Second Civil Chamber dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay statutory interest on a debt confirmed by a final ruling. The defendant argued the original judgment was void due to procedural errors and lack of original documents, but failed to prove the final judgment was revoked. The court held that an appeal against a judgment based on a final decision can only succeed if it proves a fundamental procedural violation or misapplication of substantive law, neither of which was established.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 378. člen Obligacijskega zakonika; 1. odst. 458. člen Zakona o pravdnem postopku: When a judgment relies on a final and binding decision, the appellate court is bound by its findings and may only overturn it upon proof of a fundamental procedural violation or misapplication of substantive law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Na dejstvo, da terjatev plačila glavnice obstoji, ki je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, je sodišče vezano. Toženka, ki je v zamudi z izpolnitvijo judikatne denarne terjatve, je dolžna plačati od zamude dalje zakonske zamudne obresti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti za domačo valuto od 3.017,86 EUR od 5.5.2005 dalje. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 279,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je na podlagi 1. odst. 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007; OZ – UPB1) toženka, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžna plačati zamudne obresti.
Zoper sodbo se je pritožila toženka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnega pritožbenega predloga. Navaja, da zakonskih zamudnih obresti ni dolžna plačati, ker nima dolga. Že v pravdnem postopku, vodenem pod opr. št. V P 198/98, so ji bile kršene pravice do enakovredne obravnave pred zakonom. Terjatev v osnovni tožbi V P 198/98 je bila zasnovana na kopiji dokumenta in ni bil nikoli priložen originalni dokument, iz katerega bi se zagotovo videlo, da je prišlo do poprave številka 1 v številko 4, s čimer je tožeča stranka samovoljno povečala znesek za 300.000,00 SIT (1.251,87 EUR). Sodišče je torej izdalo sodbo na osnovi kopije dokumenta in je taka sodba nična. Sklicuje se na navedbe v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi in sodišče obvešča, da je vložila predlog za obnovo postopka in zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo V P 198/98.
Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
V predmetni zadevi gre za postopek v sporu majhne vrednosti in se sme sodba, na podlagi izrecne določbe 1. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP), izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na pritožbene trditve, ki merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču zato ni treba odgovarjati.
Pritožnica obrazloženo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu takih kršitev ni ugotovilo.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnica vsaj od 5.5.2005 v zamudi z izpolnitvijo judikatne terjatve, materialnopravno pravilno, na podlagi 1. odst. 378. člena OZ, prisodilo zakonske zamudne obresti. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, V P 198/98, z dne 11.3.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1284/2004, z dne 20.4.2005, je bilo toženki naloženo, da v 15. dneh plača glavnico v višini 701.000,00 SIT in pravdne stroške v višini 22.201,00 SIT. Sodišče prve stopnje je, kot je pravilno obrazložilo, vezano na dejstvo, da je bil toženkin dolg ugotovljen s pravnomočno sodbo. Toženka ne trdi, še manj pa dokazuje, da bi bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena. Vložitev predloga za obnovo in zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je po pritožbeni trditvi toženka vložila, ne zadošča. Pritožbeno razlogovanje in prikazovanje o neobstoju dolga, kljub pravnomočni sodbi V P 198/98, je pravno neupoštevno. Morebitne nepravilnosti v postopku ugotavljanja terjatve, na katere se pritožnica sklicuje, bi morala uveljavljati v postopku, v katerem se je le-ta ugotavljala (V P 198/98).
Ker toženka s pritožbenimi trditvami pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnikovih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne stroške (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP).