Appeal dismissed; lawyer's fee claim upheld in small value dispute where client failed to prove negligence.
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering a client to pay a lawyer's fees. The client argued the lawyer was negligent and violated ethical standards, but the court found no evidence of such misconduct. Since the case involved a small monetary claim, the appeal was limited to specific procedural errors or misapplication of law, neither of which were present.
Legislator headnote
AI generatedZPP 339. člen 2. odstavek; ZPP 458. člen 1. odstavek; Mandatar ima pravico do plačila za opravljene storitve, razen če se izkaže za kršitev obveznosti; v sporih majhne vrednosti se pritožba ne more osredotočiti na dejansko stanje.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Glede na to, da je tožnik kot odvetnik zastopal toženca v njegovi izvršilni zadevi, da toženec ni dokazal trditve, da je tožnik opravil storitev zastopanja z napakami, da je tožnik opravil svoje delo zastopanja skladno s standardi, ki se zahtevajo od povprečno skrbnega odvetnika oziroma v skladu z določili OZ o mandatni pogodbi, ki urejajo obveznosti mandatarja (prevzemnika naročila) ter da je tožnik izstavil tožencu za svoje storitve zastopanja vtoževani račun, sestavljen v skladu z Odvetniško tarifo, katerega pa toženec ni plačal, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Mandatar ima namreč pravico do plačila za svoj trud oziroma opravljeno storitev.
[OBRAZLOŽITEV]
:
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 107442/2008 z dne 2.12.2008 v celoti v veljavi, in sicer, da je toženec dolžan plačati tožniku 449,47 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 32,00 EUR.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec, ki posebej ne navaja pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da je tožnik prišel na sodišče nepripravljen, bolan in neveden, s čemer ga je zavedel, saj je računal nanj pri zastopanju v zadevi. Čeprav je tožnik imel celotno gradivo pri sebi, pa o njem ni imel pojma. Tožnik na obravnavi ni pomagal tožencu in je pustil, da ga je nasprotna stran preglasila. Tožnik na naroku ni zastopal toženčevih interesov. Zaradi poravnave toženec spraševal tožnika, kakšna je sodna praksa, vendar mu tožnik ni odgovoril. Tožnik je kot mandatar grobo kršil svoje obveznosti in si ni prizadeval za toženčev interes. S tem je tožnik povzročil tožencu psihično in materialno škodo. Kršil je tudi odvetniško etiko.
Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, ker tožnik uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR (1. odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporih majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Iz pritožbe izhaja, da toženec očita sodišču prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ponavlja trditve o tožnikovem neskrbnem in nestrokovnem ravnanju v vlogi toženčevega pooblaščenca v izvršilni zadevi In 2003/173. S temi trditvami toženec zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Pritožbene trditve se torej nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, zato jih v pritožbenem postopku ni dopustno upoštevati.
Pritožbeno sodišče je zato lahko preizkusilo izpodbijano sodbo le glede dovoljenih razlogov (1. odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot odvetnik zastopal toženca v njegovi izvršilni zadevi In 2003/173, da toženec ni dokazal trditve, da je tožnik opravil storitev zastopanja z napakami, da je tožnik opravil svoje delo zastopanja skladno s standardi, ki se zahtevajo od povprečno skrbnega odvetnika oziroma v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ) o mandatni pogodbi, ki urejajo obveznosti mandatarja (prevzemnika naročila) ter da je tožnik izstavil tožencu za svoje storitve zastopanja vtoževani račun, sestavljen v skladu z Odvetniško tarifo, katerega pa toženec ni plačal. Mandatar ima pravico do plačila za svoj trud oziroma opravljeno storitev (3. odstavek 766. člena in 768. člen OZ). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso dovoljeni, razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker toženec ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti je določena v 5. odstavku 458. člena ZPP.