Appeal dismissed; court held that compelling one party to testify violates equal protection rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic takrat, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.

Dolžnost sodišča je, da stranki omogoči njeno zaslišanje, ne pa tudi, da jo v to prisili. Zaslišanje strank je le eden od dokazov in je namenjen dokazovanju navedb, ne pa predstavitvi dejanskih in pravnih argumentov v sporu.

Ravnanje toženca, ki je preko pooblaščenca skušal ponovno doseči preložitev naroka z zatrjevanim dejstvom obravnave pred drugim sodiščem, za kar je moral vedeti bistveno prej, brez dvoma kaže na poskus zlorabe procesnih pravic. Da je temu tako, kažejo podatki spisa, saj je bila zaradi opravičevanj toženca (praviloma z neustreznimi dokazili) glavna obravnava doslej kar šestkrat preložena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 9.11.1968 v Ljubljani ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnico obremeni s stroški postopka, zgolj podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Toženec prvenstveno očita sodišču prve stopnje, da mu ni bilo omogočeno zaslišanje kot stranke, v katerem bi lahko sodišču predočil pravo dejansko stanje, ki je bistveno drugačno od tistega, ki ga zatrjuje tožnica. Pooblaščenec toženca je njegovo odsotnost opravičil in predložil tudi listinski dokaz o zaslišanju na sodišču v Vrbasu. Sicer pa tožnica ni bila prepričljiva glede zatrjevane nevzdržnosti zakonske zveze. Pravdni stranki imata namreč še vedno skupne finance in gospodinjstvo, toženec pa spi v ločenem prostoru le zaradi močnega smrčanja. Tožnica je neutemeljeno ljubosumna na njegovo poslovno partnerico, poleg tega pa imata stranki še celo vrsto medsebojnih povezav, ki izključujejo nevzdržnost zakonske zveze, kot so finančna sredstva v skladih in stanovanje. Toženec očita sodbi tudi nejasnost in nasprotja, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki v odgovoru na pritožbo le to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev s stroškovnimi posledicami.

Ključni pritožbeni razlog toženca se odraža v očitku sodišču prve stopnje, da mu ni omogočilo zaslišanja kot stranke, v katerem bi sodišču lahko predočil drugačno dejansko stanje od tistega, katerega je zatrjevala tožnica. V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic takrat, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Vendar pa v obravnavanem primeru do takšne kršitve ni prišlo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženec pravilno vabljen na narok zaradi zaslišanja in da se naroka ni udeležil, pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih opravičila na izostanek zadnjega naroka ni sprejelo. Pooblaščenec toženca je le na vpogled predložil sodišču vabilo sodišča v Vrbasu, Republika Srbija in to v cirilici, na zahtevo sodišča, da ga predloži v uradnem jeziku (prevedeno) pa tega ne takrat ne sedaj v pritožbi ni storil. Ravnanje toženca, ki je preko pooblaščenca skušal ponovno doseči preložitev naroka z zatrjevanim dejstvom obravnave pred drugim sodiščem, za kar je moral vedeti bistveno prej, brez dvoma kaže na poskus zlorabe procesnih pravic. Da je temu tako, kažejo podatki spisa, saj je bila zaradi opravičevanj toženca (praviloma z neustreznimi dokazili) glavna obravnava doslej kar šestkrat preložena. Ker torej tudi zadnjega izostanka toženec ni ustrezno dokumentiral oziroma opravičil, je sodišče skladno z 2. dostavkom 258. člena ZPP ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le tožnico. Dolžnost sodišča je, da stranki omogoči njeno zaslišanje, ne pa tudi, da jo v to prisili. Zaslišanje strank je le eden od dokazov in je namenjen dokazovanju navedb, ne pa predstavitvi dejanskih in pravnih argumentov v sporu, kot to toženec zatrjuje v pritožbi. Na naroku je bil navzoč njegov pooblaščenec, ki je imel vse možnosti predstaviti dejanske in pravne argumente spora, prav tako pa postavljati vprašanje nasprotni stranki in se izjasniti o izvedenih dokazih. Tako se izkaže pritožbeni očitek, ki meri na nepravilnost postopanja prvostopenjskega sodišča ob izvedbi dokaza z zaslišanjem strank kot neutemeljen in ga je bilo potrebno v celoti zavrniti.

Enako pa velja tudi glede očitka o nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede odločitve o sami razvezi zakonske zveze. Po določbi 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta postala nevzdržna. Izhajajoč iz določbe 13. člena ZZZDR je zakonska zveza institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojno pomoči. Čim vsi ti elementi zakonske zveze niso več vzajemno podani, torej na strani obeh partnerjev, je njena nevzdržnost le še nujna posledica, četudi jo kot tako doživlja le eden od partnerjev. Čeprav je toženec mnenja, da imata s tožnico še veliko skupnega, kot so skupno kritje stanovanjskih in gospodinjskih stroškov, finančne naložbe v skladih, ipd., je za nevzdržnost zakonske zveze dovolj, da jo kot takšno subjektivno doživlja tožnica. Zato na prvi stopnji ugotovljenega obstoja nevzdržnosti zakonske zveze na more postaviti pod vprašaj toženčevo prepričanje, da bi bilo mogoče njuno zakonsko zvezo še ohraniti. Toženec ob koncu tudi povsem nekonkretizirano in posplošeno zatrjuje, da izpodbijana sodba vsebuje nejasnosti in nasprotja, česar pa sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP ter člena 413 ZPP.