Civil claim dismissed due to expiration of three-year subjective limitation period for damages. Plaintiff knew of loss and cause in 1999-2000 but sued in 2005.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni dvoma, da je tožnik izvedel za škodo in njenega povzročitelja najpozneje marca 1999, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovila neustavnost izbrisa. Dokončen obseg škode pa je bil tožniku znan najkasneje maja 2000, ko je pridobil državljanstvo RS in s tem pravico do stalnega prebivališča v RS. Do vložitve tožbe v maju 2005 je torej prej navedeni triletni subjektivni zastaralni rok že očitno pretekel.

Tudi če tožnik ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ne bi mogel dobiti lastniškega certifikata in odkupiti stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji. oziroma na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, tožnik pa je za državljanstvo RS zaprosil šele novembra 1998.

Neobstoj odločbe, ki bi za nazaj ugotavljala tožnikovo stalno prebivališče, ne predstavlja ovire za uveljavljanje njegovega odškodninskega zahtevka. Bistveno je pač, kdaj je tožnikova škoda nastala in kdaj je tožnik zanjo lahko izvedel.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženka plača odškodnino v znesku 20.097,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2005 dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.209,90 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da je imel pred izbrisom stalno prebivališče v Sloveniji, po nezakonitem izbrisu pa so mu bile nekatere pravice odvzete in mu je zato nastala škoda. Državljanstva ni mogel dobiti zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni mogel dobiti certifikata in odkupiti stanovanja pod ugodnimi pogoji iz Stanovanjskega zakona. Ostal je brez sredstev za preživljanje, saj mu je bila odvzeta pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sicer pa je izpovedal, kaj vse je pretrpel. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da premoženjske škode ni dokazal, nepremoženjska pa mu ni nastala. Sodišče je tudi bistveno kršilo pravila postopka, ker je upoštevalo toženkin prepozen in neutemeljen ugovor zastaranja. Toženka tega ugovora ni podala v odgovoru na tožbo, ampak šele v pripravljalni vlogi. Poleg tega posledice neustavnosti izbrisa še niso odpravljene. Tožnik nikoli ni prejel nobenega upravnega akta, da se ga ponovno vpiše v register stalnega prebivalstva. Tudi dopolnilne odločbe, da se nezakoniti izbris odpravi, ki bi jo po uradni dolžnosti moralo izdati Ministrstvo za notranje zadeve, ni prejel. Zastaralni rok zato sploh še ni pričel teči.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožnikovem odškodninskem zahtevku ni zagrešilo nobene izmed tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08 in 57/09) paziti po uradni dolžnosti. Kršilo ni niti pravila o prekluziji pri navajanju novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP, po katerem sodišče ne sme upoštevati dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla po prvem naroku za glavno obravnavo, če bi to lahko brez svoje krivde storila že prej. Toženka se je res začela sklicevati na zastaranje šele v prvi pripravljalni vlogi, vendar jo je izročila sodišču še pred prvim narokom. Njen ugovor torej ni bil prepozen in ga je sodišče prve stopnje ne samo smelo, ampak moralo obravnavati.

6. Materialnopravno pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnikova pravica zahtevati odškodnino od toženke zaradi zastaranja ugasnila že pred tožbo. Po 1. in 2. odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/07 – UPB1) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala. Enako je bilo predpisano v 376. členu prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Ni dvoma, da je tožnik izvedel za škodo in njenega povzročitelja najpozneje marca 1999, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS (št. U-I-284/94; Ur. list RS, št. 14/99), ki je ugotovila neustavnost izbrisa. Dokončen obseg škode pa je bil tožniku znan najkasneje maja 2000, ko je pridobil državljanstvo RS in s tem pravico do stalnega prebivališča v RS. Do vložitve tožbe v maju 2005 je torej prej navedeni triletni subjektivni zastaralni rok že očitno pretekel. Ob tem je brez pomena dejstvo, da tožnik, kot sam trdi, še ni prejel dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od 26.2.1992 dalje, ki bi jo moralo po uradni dolžnosti izdati Ministrstvo za notranje zadeve po odločitvi Ustavnega sodišča (št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003; Ur. list RS, št. 36/03). Izdaja takšne odločbe ne bi mogla vplivati na tožnikov položaj v tej pravdi. Po 1. odstavku 336. člena OZ (enako 1. odstavek 361. člena ZOR) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Neobstoj odločbe, ki bi za nazaj ugotavljala tožnikovo stalno prebivališče, ne predstavlja ovire za uveljavljanje njegovega odškodninskega zahtevka. Bistveno je pač, kdaj je tožnikova škoda nastala in kdaj je tožnik zanjo lahko izvedel.

7. Tožnik po navedenem zaradi zastaranja svoje odškodninske terjatve ni upravičen do odškodnine. Brez pomena so zato trditve o vrsti in obsegu tožnikove škode, ki jih ponavlja pritožba. Nanje je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi če tožnik ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ne bi mogel dobiti lastniškega certifikata in odkupiti stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji. Obe navedeni pravici sta bili odvisni od državljanstva na dan izdaje certifikatov (5.12.1992) oziroma na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991 – Ur. list RS, št. 18/91), tožnik pa je za državljanstvo RS zaprosil šele novembra 1998. Tudi če bi v spornem obdobju obdržal svoje stalno prebivališče, ne bi dobival nadomestila za čas brezposelnosti dlje, niti se ne bi mogel upokojiti prej, kot je to dopuščal zakon. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov izbris iz registra stalnega prebivalstva ni bil vzrok za zatrjevano tožnikovo gmotno škodo, medtem ko tožnikove duševne bolečine, kot jih je opisal v svoji izpovedi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo pravno priznane škode, upoštevaje 1. odstavek 179. člena OZ (enako 1. odstavek 200. člena ZOR).

8. Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani, saj je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9. Ker je tožnik s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o teh je skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona zajeta v zavrnilnem izreku sodbe.