Appeal partially allowed; lower court erred by evaluating evidence instead of checking consistency with plaintiff's claims for summary judgment.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je odločeno o zahtevku prvega tožnika.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP je bistveno, da dokazi niso v nasprotju z dejanskimi trditvami, in ne gre za to, da bi jih potrjevali. Pri zamudni sodbi sodišče ne ocenjuje dokazov, ampak jih presoja le toliko, da ugotovi, ali so v nasprotju s trditvami. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve sodbe v nasprotju z določbo 318. člena ZPP ocenjevalo dokaze, ki jih je predložil tožnik, in na podlagi ocene dokazov prišlo do zaključka, da zahtevek ni utemeljen. Tak način odločanja, kadar toženec ne odgovori na tožbo, je napačen. Sodišče bi moralo iz tožbe izluščiti pravno odločilna dejstva in na njihovi podlagi (ne da bi se spuščalo v presojo, ali so ta dejstva s predlaganimi dokazi izkazana, saj se šteje, da jih toženec priznava) ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke. Poenostavljeno povedano, ali bi sodišče zahtevku moralo (vsaj delno) ugoditi, če držijo vsa dejstva, ki so navedena v tožbi. Le če bi se pri tem izkazalo, da zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, bi lahko izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.279,94 EUR odškodnine prvemu tožniku in 4.449,80 EUR drugi tožnici. Iz razlogov sodbe izhaja, da iz nobenega listinskega dokaza ne izhaja, da bi toženec prvemu tožniku izdal recepte, ki bi jih potem osebni zdravnik samo nekritično predpisoval. Toženec je priporočil zdravilo Elmogan, vendar je odločitev prepustil osebnemu zdravniku, saj je ocenil, da prvi tožnik ni bil zanesljiv glede jemanja zdravil (kot to izhaja iz dopisa zavarovalnice A.). Svetovanje o jemanju zdravila zato ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga je tožbi priložil tožnik izhaja, da sočasno jemanje Elmogana in Lipobaya ni prepovedano, ampak je le potrebna previdnost. Glede opustitve opozorila tožniku o nevarnostih sočasnega jemanja obeh zdravil pa sodišče meni, da to ni bila dolžnost toženca, ampak osebnega zdravnika. Sploh pa že iz citiranega dopisa Zavarovalnice A. izhaja, da toženec opozorila ni opustil. Sodišče je ugotovilo, da so dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je sama predložila. V zvezi z drugo tožnico pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica ni legitimirana za zahtevek po 201. členu ZOR, že iz tožbenih navedb izhaja, da pri tožniku ne gre za posebno težko invalidnost.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje in sicer navaja, da je sodišče kršilo pravila postopka, saj je sodbo izdalo brez glavne obravnave, čeprav bi glede na obrazložitev obravnavo moralo opraviti. Kršilo je načelo kontradiktornosti, ker je kot laični organ ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z ravnanjem in opustitvami toženca, ne glede na to, da toženec ni odgovoril na tožbo. Sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na dopis zavarovalnice A., s katerim je zavarovalnica samovoljno in nedokazano zatrjevala, da tožencu ni mogoče očitati ničesar. Zaradi opisanih kršitev je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi v tej zadevi moralo izdati zamudno sodbo, saj je bila podana zakonita domneva, da se toženec, ki na tožbo ni odgovoril, z zahtevkom strinja. Sodišče bi tožeči stranki moralo pozvati na dopolnitev tožbe, če je štelo, da je zahtevek nesklepčen.

Pritožba je delno utemeljena.

Institut zamudne sodbe izhaja iz sistema tako imenovane afirmativne litiskontestacije. Toženčeva pasivnost (ko ne odgovori na tožbo) vzpostavlja absolutno domnevo, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. V posledici to pomeni, da sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak kot podlago odločitvi vzame dejanske trditve v tožbi in nato opravi njihovo subsumpcijo pod pravno normo. Za izdajo zamudne sodbe morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji, v tej zadevi zlasti pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvi je, da dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne smejo biti v nasprotju z dejstvi, ki jih je navajal ali s splošno znanimi dejstvi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da prav iz nobenega listinskega dokaza ne izhaja, da je toženec izdal recepte, ki bi jih tožnikov osebni zdravnik samo nekritično podpisoval (tožnikove trditve niti niso bile točno povzete). Tako izhodišče je v osnovi napačno, saj je po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP bistveno, da dokazi niso v nasprotju z dejanskimi trditvami, in ne gre za to, da bi jih potrjevali. Pri zamudni sodbi sodišče ne ocenjuje dokazov, ampak jih presoja le toliko, da ugotovi, ali so v nasprotju s trditvami.

V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve sodbe v nasprotju z določbo 318. člena ZPP ocenjevalo dokaze, ki jih je predložil tožnik, in na podlagi ocene dokazov prišlo do zaključka, da zahtevek ni utemeljen. Tak način odločanja, kadar toženec ne odgovori na tožbo, je napačen. Sodišče bi moralo iz tožbe izluščiti pravno odločilna dejstva in na njihovi podlagi (ne da bi se spuščalo v presojo, ali so ta dejstva s predlaganimi dokazi izkazana, saj se šteje, da jih toženec priznava) ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke. Poenostavljeno povedano, ali bi sodišče zahtevku moralo (vsaj delno) ugoditi, če držijo vsa dejstva, ki so navedena v tožbi. Le če bi se pri tem izkazalo, da zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, bi lahko izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Ker je sodišče prve stopnje glede zahtevka prvega tožnika, kot je zgoraj obrazloženo, ravnalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, kar pomeni kršitev iz 7. točke 339. člena ZPP, je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo upoštevati gornja navodila in izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi in odločiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe in če so, ali iz dejstev v tožbi izhaja, da je zahtevek (delno ali v celoti) utemeljen ali pa morda neutemeljen.

Glede druge tožnice pa iz razlogov sodbe pravilno izhaja, da zahtevek ni sklepčen. Do tako imenovane posredne odškodnine so najožji svojci upravičeni le, če gre za posebno težko invalidnost (drugi odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika). Iz dejstev, navedenih v tožbi, izpolnjevanje tega pogoja ne izhaja in je bila v tem delu zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker je tožeča stranka navedbe v zvezi s stanjem prvega tožnika že podala, ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo tudi nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.