Appeal allowed; first instance court failed to verify administrative approval condition for agricultural land transfer before ruling on deposit.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se zato razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Sodna odločba, s katero je predlagatelj dokazoval upniško zamudo nasprotnega udeleženca, je nalagala nasprotnemu udeležencu sklenitev pogodbe s tožnikom za več kmetijskih zemljišč, predlagatelju pa, naj kupnino plača v 15-ih dneh po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P.. Predlagatelj ni niti trdil, niti izkazal, da bi odobritev zahteval, pritožba pa zatrjuje, da naj bi bila predlagateljeva zahteva v upravnem postopku zavrnjena. Ker gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisen nastop upničine zamude, prvostopenjsko sodišče pa je ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu B. Š. in odločilo, da se sprejme v sodni depozit na stroške nasprotnega udeleženca znesek 53.465,42 EUR, kolikor je predlagatelj dolgoval kupnine nasprotnemu udeležencu na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. P1, saj je nasprotni udeleženec znesek, ki ga je predlagatelj plačal, vrnil predlagatelju. Sodišče je nasprotnega udeleženca s sklepom še pozvalo, naj se izjavi v 15-ih dneh o depozitu in ga opozorilo, da bo, v kolikor v petih letih od pravnomočnosti sklepa deponiranega denarja ne bo prevzel, zastarala pravica do dviga in bo znesek pripadal Republiki Sloveniji.

Proti sklep se pritožuje nasprotni udeleženec po pooblaščencu. Pritožba najprej opozarja, da nasprotnemu udeležencu ni bil vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa predlog, da bi se lahko o njem izjavil, kar predstavlja kršitev 4. člena ZNP, ki določa, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev. V nadaljevanju pa navaja, da je sodišče spregledalo, da predlagateljeva dolžnost plačati kupnino po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu zapade šele po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P.. Pogodba se namreč nanaša na kmetijsko zemljišče, promet s kmetijskimi zemljišči pa je podvržen določbam Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki zahtevajo za prenos lastninske pravice odobritev pristojne upravne enote. Pravni posel je torej še negotov in odvisen od pogoja, v zvezi s katerim predlagatelj v predlogu sploh ni zatrjeval, da je bil že izpolnjen. Pritožba še navaja, da je predlagatelj dejansko pri Upravni enoti P. vložil predlog za odobritev pravnega posla, vendar je bil ta predlog s sklepom z dne 22.4.2008 zavrnjen. Nasprotni udeleženec še meni, da je odločitev sodišča, da se sprejme znesek na sodni depozit na stroške nasprotnega udeleženca, napačna, saj mora po 171. členu ZNP predujem za kritje stroškov, ki nastanejo v zvezi z depozitom, založiti predlagatelj.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj je v predlogu za sprejem zneska na sodni depozit zatrjeval, da dolguje nasprotnemu udeležencu kupnino za parcele, ki so navedene v sodbi opr. št. P1 z dne 28.2.2007, da je dolgovani znesek nakazal na račun nasprotnega udeleženca, da pa mu je nasprotni udeleženec denar vrnil, češ da gre za prezgodaj nakazano kupnino. Ker naj bi s tem nasprotni udeleženec zakrivil upniško zamudo, je predlagal sodišču izdajo sklepa, s katerim naj dovoli položitev kupnine na sodni depozit. Tem trditvam v predlogu je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo, ne da bi preverjalo, ali je nasprotni udeleženec dejansko prišel v upniško zamudo. Ta nastopi takrat, kadar upnik brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve, ali jo s svojim ravnanjem prepreči (1. odst. 300. člena OZ) in le v takem primeru sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču (1. odst. 302. člena OZ). Sodna odločba, s katero je predlagatelj dokazoval upniško zamudo nasprotnega udeleženca, je nalagala nasprotnemu udeležencu sklenitev pogodbe s tožnikom za več kmetijskih zemljišč, predlagatelju pa, naj kupnino plača v 15-ih dneh po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P.. Predlagatelj ni niti trdil, niti izkazal, da bi odobritev zahteval, pritožba pa zatrjuje, da naj bi bila predlagateljeva zahteva v upravnem postopku zavrnjena. Ker gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisen nastop upničine zamude, prvostopenjsko sodišče pa je ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP), pri katerem bo potrebno glede na vsebino v sodbi ugotovljenih obveznosti obeh strank upoštevati tudi 19. do 22. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Pritožba pa neutemeljeno očita sodišču, da nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost izjaviti se o navedbah predlagatelja. Sodišče je namreč v zadevi postopalo po 168. do 177. členu Zakona o nepravdnem postopku, ki nalaga sodišču, da potem, ko je odločilo o depozitu v korist določene osebe, to osebo povabi, da se o depozitu izjavi. Sodišče je tako predlog skupaj s sklepom posredovalo nasprotnemu udeležencu, ki je lahko svoje navedbe o utemeljenosti predloga podal v pritožbi. Glede stroškov postopka pa sicer pritožba pravilno opozarja, da po 171. členu ZNP sodišče pred izdajo sklepa o depozitu naloži predlagatelju, da v določenem roku položi predujem za kritje stroškov, ki nastanejo v zvezi z depozitom, vendar spregleda, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo le o tem, da gre za sodni depozit na stroške nasprotnega udeleženca, ne pa tudi, da je dolžan te stroške vnaprej zagotoviti namesto predlagatelja.