Court dismisses delay defense for driver's car breakdown due to lack of sufficient diligence in arranging legal representation.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, which had granted a request to restore the case to its previous state due to a missed deadline. The plaintiff argued the defendant missed the deadline because of an unexpected car breakdown abroad, but the court found the defendant's conduct insufficiently diligent. Consequently, the court ruled that the defendant failed to take reasonable steps to prevent the delay, such as appointing a representative, and thus the delay was not excusable.
Legislator headnote
AI generated116. odst. 1 ZPP; 365. odst. 3 ZPP: A party's conduct following an unforeseen event must be assessed for diligence; if the party could have prevented the procedural delay with reasonable care, a request to restore the previous state is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, sklep o razveljavitvi zamudne sodbe pa se razveljavi.
[JEDRO]
Njegovo ravnanje ni bilo dovolj skrbno, saj ni šlo za takšne vrste okvaro vozila in z njo povezano zadržanost,ki bi nenadoma tožencu preprečila kakršnokoli intervencijo, s katero bi preprečil posledice zamude. Toženec je torej res izkazal več kot teden dni trajajočo zadržanost v tujini, ne pa tudi, da je bilo glede na okoliščine njegovih težav nerealno pričakovati pravočasno ukrepanje z namenom preprečitve izdaje zamudne sodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopenjsko sodišče je v uvodoma navedeni pravdni zadevi izdalo zamudno sodbo, ker toženec v tridesetih dneh ni podal odgovora na tožbo. Toženec je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z utemeljitvijo, da je rok za odgovor na tožbo zamudil iz upravičenega vzroka, saj se je nepredvideno zadržal v tujini zaradi pokvarjenega vozila. Prvostopenjsko sodišče se je po opravljenem naroku, na katerem je zaslišalo toženca in pričo M. P. ter vpogledalo v listinski dokaz – potrdilo toženčevega delodajalca, prepričalo, da se je tožencu vozilo dejansko pokvarilo ter se postavilo na stališče, da ni mogoče pričakovati od toženca, da bi moral računati na to, da bo v tujini ostal kar sedem dni več, kot je bilo predvideno. Zato je ocenilo, da je rok za vložitev odgovora na tožbo zamudil iz upravičenega razloga in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar je zamudno sodbo razveljavilo.
Proti sklepu se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Pritožba na prvem mestu opozarja, da je toženec tožbo prejel že 4.5.2005, v tujino pa je odšel šele 27.5.2005, torej je pred odhodom imel celih 23 dni na voljo za vložitev odgovora na tožbo. Po predvideni vrnitvi 31.5.2005 bi mu ostali na voljo le še trije dnevi. Že iz tega je očitno, da je toženec tvegal, ali bo v preostalih treh dneh lahko dobil odvetnika, ki mu bo pripravil odgovor na tožbo. Če pa je odgovor nameraval vložit toženec sam, bi to lahko storil tudi iz kraja, kjer naj bi se mu pripetila okvara vozila. Pritožniku se zdi najmanj nenavadno, da bi za čas popravila vozila podjetje svojega voznika pustilo toliko časa v kraju, kjer se tovornjak popravlja kot tudi, da naj bi se toženec vrnil v Slovenijo šele 7.6.2005. V zvezi s tem ni bilo predloženo dokazilo z ustrezno registrsko številko vozila, ki naj bi se pokvarilo kot tudi ni bil predložen tahografski vložek. Vse kar je toženec pri zaslišanju povedal, oz. kar je povedala priča, je nepreverljivo. Sodišče bi zato moralo po mnenju pritožbe presojati utemeljenost zamude strožje.
Pritožba je utemeljena.
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožba tožencu pravilno vročena 4.5.2005, zadnji dan, ko bi lahko vložil odgovor na tožbo, da bi se ta štel za pravočasen, pa je bil 3.6.2005. Dne 27.5.2005 je odšel toženec na službeno pot v tujino, predvideni povratek je bil 31.5.2005, zaradi okvare na vozilu pa se je vrnil šele 7.6.2005. Te ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo na podlagi zaslišanja toženca, priče M. P. in potrdila toženčevega delodajalca, pa, kot to utemeljeno poudarja pritožba, ne predstavljajo upravičenega vzroka za zamudo procesnega dejanja v smislu prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Skrbnost stranke v primeru nepredvidenega dogodka, ki ji prepreči pravočasno dejanje, je namreč treba presojati tudi z vidika njenega ravnanja po dogodku, ki je bil temeljni vzrok za zamudo. Če bi stranka ob zadostni skrbnosti lahko kljub takšnemu nepredvidenemu in nezakrivljenemu dogodku zagotovila, da do zamude ne bo prišlo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more biti uspešen (komentar k 116. členu ZPP – Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba). Toženec namreč kljub dodatni nepredvideni sedemdnevni zadržanosti v tujini in kljub temu, da je pri zaslišanju pojasnil, da je imel ves čas pri sebi mobitel, ni niti poskušal pooblastiti kogarkoli (svojca ali pravnega strokovnjaka) za opravo procesnega dejanja. Njegovo ravnanje ni bilo dovolj skrbno, saj ni šlo za takšne vrste okvaro vozila in z njo povezano zadržanost, ki bi nenadoma tožencu preprečila kakršnokoli intervencijo, s katero bi preprečil posledice zamude. Toženec je torej res izkazal več kot teden dni trajajočo zadržanost v tujini, ne pa tudi, da je bilo glede na okoliščine njegovih težav nerealno pričakovati pravočasno ukrepanje z namenom preprečitve izdaje zamudne sodbe.
Pravilna materialnopravna presoja zadeve zato po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek, da je toženec zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo iz upravičenega vzroka.
Pritožbi je zato ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se toženčev predlog zavrne (3. točka 365. člena ZPP), sklep o razveljavitvi zamudne sodbe pa je v posledici tega razveljavilo.