Supreme Court allows appeal against first instance court's failure to order evidence collection for violation protection request.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen deveti odstavek 65. člena Zakona o prekrških.

[JEDRO]

Opis dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ po šestem odstavku 57. člena ZP-1 predloži sodišču ob zahtevi za sodno varstvo, ne dopolnjuje plačilnega naloga, temveč gre za posebno obliko procesnega gradiva, predvidenega zaradi narave odločanja v hitrem postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. V.R. je bil s plačilnim nalogom Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana (prekrškovni organ) z dne 26.10.2006 spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi s petim odstavkom 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izrečena mu je bila globa 41,73 EUR (10.000 SIT). Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sklepom prekrškovnega organa z dne 10.1.2007 zavržena kot prepozna. Tudi zoper ta sklep je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 10647/2007 z dne 23.2.2009 spremenilo sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo tako, da „se zahteva za sodno varstvo ne zavrže“. Nato je v skladu z devetim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) nadaljevalo z odločanjem in plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka. Navaja, da je bil z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevi storilca za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo, vložene zoper plačilni nalog, (točka I. izreka) prekršen deveti odstavek 65. člena ZP-1. Sodišče bi moralo v skladu z navedeno določbo izpodbijani sklep odpraviti, namesto tega pa ga je spremenilo tako, da „se zahteva za sodno varstvo ne zavrže“. Vrhovna državna tožilka poleg tega navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo zakon tudi pri odločitvi iz točke II. izreka izpodbijane sodbe, s tem ko je ustavilo postopek o prekršku, ker „dejanje, ki ni opisano, ni prekršek“.

V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da je izrek plačilnega naloga nerazumljiv, ker mu prekrškovni organ ni priložil opisa dejanskega stanja prekrška, te nepravilnosti pa naj v skladu z enajstim odstavkom 65. člena ZP-1 (prepovedreformatio in peius) v sodnem postopku ne bi bilo dopustno odpraviti. Po določbi šestega odstavka 57. člena ZP-1, ki je veljala v času odločanja pred prekrškovnim organom, je ta organ sestavil opis dejanskega stanja šele, ko je po predhodnem preizkusu pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo poslal pristojnemu sodišču.

V obravnavanem primeru je prišlo do procesnega položaja, ko prekrškovni organ opisa dejanskega stanja ni izdelal, ker je kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo zavrgel, nato pa v postopku ni imel priložnosti, da bi ga sestavil pozneje. Sodišče je namreč že odločalo po pravilih, ki so v veljavi od novele ZP-1E (Ur.l. RS, št. 17/2008) dalje. Po določbi devetega odstavka 65. člena ZP-1 je zato po presoji sklepa o zavrženju zahteve za sodno varstvo hkrati tudi vsebinsko odločilo o (napačno zavrženi) zahtevi zoper plačilni nalog, pri tem pa ni razpolagalo z opisom dejanskega stanja.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti bi sodišče v tej procesni situaciji moralo v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 dopolniti dokazni postopek s pridobitvijo ustreznih podatkov od prekrškovnega organa in storilcu omogočiti, da se o opisu dejanskega stanja izjavi (osmi odstavek 65. člena ZP-1). Odločitev sodišča prve stopnje, da ustavi postopek, ker „dejanje, ki ni opisano, ni prekršek“, po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti pomeni kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ne pa bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker je izrek plačilnega naloga nerazumljiv.

V tem delu je zato podana tudi bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker izrek nasprotuje razlogom sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen zakon.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena kršitelju, ki nanjo ni odgovoril.

B. 4. V obravnavani zadevi sta bili sodišču prve stopnje predloženi v odločanje dve zahtevi V.R. za sodno varstvo. Prva je bila vložena zoper plačilni nalog Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana z dne 26.10.2006, druga pa zoper sklep tega prekrškovnega organa z dne 10.1.2007, s katerim je bila prva zahteva zavržena kot prepozna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je prekrškovni organ napačno zavrgel storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog (točka I. izreka), nato pa nadaljevalo z odločanjem o tej zahtevi in postopek o prekršku ustavilo (točka II. izreka). Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija obe odločitvi sodišča prve stopnje.

5. V zvezi s točko I. izpodbijane sodbe zahteva za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sklep prekrškovnega organa z dne 10.1.2007 (s katerim je bila zavržena prva storilčeva zahteva za sodno varstvo) odpraviti oziroma da ga ne bi smelo spremeniti tako, da „se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.“ Takšen zaključek izhaja iz besedila devetega odstavka 65. člena ZP-1, v skladu s katerim sodišče, če s sodbo odpravi (ne pa spremeni) sklep o zavrženju prepozne, nedovoljene ali nepopolne zahteve za sodno varstvo ali ugovora (57.a in 57.b člen ZP-1), hkrati odloči tudi o zahtevi za sodno varstvo ali ugovoru. Poleg tega je navedeni sklep, sicer s spremenjeno odločitvijo, ostal v veljavi, čeprav zakon formalne odločitve o „nezavrženju“ ne pozna. Če prekrškovni organ ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena (ter izpodbijane odločbe ne odpravi ali nadomesti sam), o tem namreč ne izda posebne odločbe oziroma sklepa, temveč jo po določbi sedmega odstavka 63. člena ZP-1 posreduje v odločanje pristojnemu sodišču. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje prekršena določba devetega odstavka 65. člena ZP-1, je zato utemeljen. Opisana kršitev sicer ni v ničemer vplivala na zakonitost nadaljnjega odločanja sodišča v tej zadevi.

6. Pravilne so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje prekršilo deveti odstavek 65. člena ZP-1 (v zvezi s četrtim odstavkom tega člena), s tem ko je postopek o prekršku ustavilo, ker „dejanje, ki ni opisano, ni prekršek“ (točka II. sodbe). Takšen zaključek sodišča temelji na oceni, da je „izrek“ obravnavanega plačilnega naloga nerazumljiv, ker prekrškovni organ ob predložitvi zadeve v odločanje sodišču ni priložil opisa dejanskega stanja po šestem odstavku 57. člena ZP-1. Kot pravilno navaja zahteva za varstvo zakonitosti, je do takšnega položaja prišlo zato, ker je prekrškovni organ ugotovil, da je zahteva kršitelja za sodno varstvo prepozna in jo zavrgel (drugi odstavek 63. člena v zvezi s šestim odstavkom 57. člena ZP-1). Opis dejanskega stanja zato v tej fazi ni bil potreben, do drugačne situacije pa je prišlo šele po odločitvi sodišča (prejšnja točka te obrazložitve), da je kršiteljeva zahteva za sodno varstvo pravočasna. V zvezi s tem velja poudariti, da je bil obravnavani plačilni nalog izdan pred začetkom veljavnosti ZP-1E (to je pred spremembo postopkovnih določb zakona glede odločanja o prekrških zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju v cestnem prometu – zlasti 57., 57.b in 65. člen ZP-1), izpodbijana sodba pa kasneje. Sodišče je zato v skladu s takrat že veljavnim devetim odstavkom 65. člena ZP-1 takoj nadaljevalo z odločanjem o kršiteljevem pravnem sredstvu zoper plačilni nalog, ne da bi se pri tem (kot v tipičnih zadevah) lahko oprlo na opis dejanskega stanja po šestem odstavku 57. člena ZP-1.

7. Obvezne sestavine plačilnega naloga določa drugi odstavek 57. člena ZP-1. V skladu s to določbo plačilni nalog sicer velja kot pisna odločba o prekršku, vendar zakon zanj (drugače kot pri odločbi – 56. člen ZP-1) ne zahteva opisa dejanja, s katerim je bil storjen prekršek, niti obrazložitve. Skopo določena vsebina plačilnega naloga zagotavlja hitro in ekonomično odločanje v enostavnih zadevah, ko uradna oseba prekršek osebno zazna oziroma ugotovi z uporabo tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Kadar kršitelj zoper plačilni nalog vloži zahtevo za sodno varstvo, sodišče sicer zato (zlasti pred novelo ZP-1E) očitkov brez priloženega opisa dejanskega stanja po šestem odstavku 57. člena ZP-1 praviloma ne more vsebinsko preizkusiti. Vendar pa to ne pomeni, da se z navedenim opisom naknadno formalno dopolnjuje plačilni nalog, temveč gre za posebno obliko procesnega gradiva, predvidenega zaradi narave odločanja v tem tipu hitrega postopka. V obravnavani zadevi „izrek“ plačilnega naloga v skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 obsega kraj in čas storitve ter pravno opredelitev prekrška in je popoln in razumljiv. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno navaja, da je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen.

8. Okoliščina, da sodišču (ne glede na razlog) skupaj z zahtevo za sodno varstvo ni bil predložen opis dejanskega stanja, glede na navedeno ne predstavlja napake odločbe (plačilnega naloga) kot take, temveč gre za napako v postopku, ki jo sodišče odpravi z dopolnitvijo postopka po določbi 65. člena ZP-1. Sodišče je v postopku z zahtevo za sodno varstvo dolžno predvsem presoditi očitke, zaradi katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Opis dejanskega stanja po šestem odstavku 57. člena ZP-1 predstavlja podlago presoje zlasti tistih očitkov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava (ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek) oziroma neposredno na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če sodišče spozna, da dejansko stanje ni popolno ali pravilno ugotovljeno, po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. V skladu s to določbo sodišče ravna tudi v položaju, ko je dejanska podlaga presoje pomanjkljiva zato, ker ni bil sestavljen opis dejanskega stanja. V zvezi s tem je napačno stališče sodišča prve stopnje, da te „nepravilnosti“ v sodnem postopku ni dopustno odpraviti zaradi pravila t.i. prepovedi reformatio in peius (enajsti odstavek 65. člena ZP-1), saj dopolnitev dokaznega postopka ne pomeni spremembe izpodbijane odločbe (plačilnega naloga) niti na slabše niti sicer. Zahteva za varstvo zakonitosti ima glede na navedeno prav, da sodišče v obravnavani situaciji (vendar le, če je to potrebno zaradi presoje utemeljenosti zahteve za sodno varstvo) dopolni dokazni postopek tako, da od prekrškovnega organa zahteva opis dejanskega stanja ali da zasliši uradno osebo, ki je prekršek neposredno zaznala oziroma ugotovila z uporabo tehničnih sredstev in naprav. Pri tem mora kršitelju zagotoviti možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe (29. člen Ustave), zlasti npr. z vročitvijo opisa dejanskega stanja, z obvestilom o zaslišanju prič ipd.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba devetega odstavka 65. člena ZP-1. V skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 je Vrhovno sodišče navedeno kršitev ugotovilo, ne da bi pri tem poseglo v izpodbijano pravnomočno odločbo, saj je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v kršiteljevo škodo.