Supreme Court dismisses review application against school liability for student bullying damages.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's request for permission to appeal a second-instance decision dismissing a tort claim for damages caused by student bullying. The lower courts found no legal fault by the school or its staff, attributing the harm to the plaintiff's own actions and the students' behavior rather than institutional negligence. The court ruled that existing case law on school liability was sufficient and the applicant's arguments regarding specific school regulations did not meet the high threshold required to allow a review.
Legislator headnote
AI generated367.a and 367.c paragraphs of the Code of Civil Procedure; The Supreme Court may permit a review only if the case involves a significant legal issue affecting legal certainty, uniform application of law, or legal development, and the lower courts' factual findings are not sufficiently challenged.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Judikatura Vrhovnega sodišča o odgovornosti šole in o splošni odgovornosti organizacij za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu, je obsežna, zato je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnik je zoper toženki vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V tožbi je trdil, da je bil 12. 12. 2002 s strani sošolcev v četrtem letniku A. A. nasilno izgnan iz razreda, zaradi česar si ni več upal v šolo ter je izgubil šolsko leto, šolanje pa nadaljeval v Zagrebu. S strani dijakov je bil konstantno maltretiran od maja 2002 dalje, kar je povzročilo stanje, da se ni mogel posvečati šolskim obveznostim ter je terjalo zdravljenje pri nevropsihiatru zaradi psihičnih težav. Za tako stanje je odgovorna prva toženka, ki ni poskrbela za tožnikovo varnost in ni preprečila maltretiranja tožnika ter sovražnega razpoloženja sošolcev do tožnika. Tudi druga toženka se na posredovanje tožnikove matere ni odzvala tako, kot bi se morala. Zaradi protipravnega ravnanja obeh toženk je nastala ogromna škoda, predvsem nematerialna.
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nepremoženjske škode je zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženk in tudi ne vzročne zveze. Terjatev glede premoženjske škode pa je zastarala.
3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je pritožbene trditve tožeče stranke in pritrdilo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča ter presoji, da sta toženki v tožnikovo korist storili več, kot jima narekuje skrbnost dobrega strokovnjaka. Strinjalo se je z odločitvijo, da ni bilo protipravnih opustitev na strani toženk in da zatrjevana škoda ni posledica ravnanja zaposlenih v šoli, pač pa tožnika samega.
4. Tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 12. in 9. člena Pravilnika o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje-tehniške in strokovne šole (Ur. l. RS št. 17/97) ter 6. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V predlogu omenja tudi kršitve 2., 6., 28. in 31. člena navedenega Pravnika ter trdi, da je toženka s svojimi opustitvami dopuščala konstantno maltretiranje tožnika s strani skupine dijakov. V predlogu trdi, da gre za dve fazi dogajanja, in sicer od maja 2002, ko je bil tožnik s strani profesorice ozmerjan z manipulantom in ga je od tedaj dalje skupina dijakov konstantno maltretirala, šola pa ni storila ničesar, da bi stanje umirila ali sanirala. S to fazo se sodišče ni ukvarjalo. Ustanova ni preprečila dogodka 12. 12. 2002, ko so dijaki tožnika nagnali od pouka in mu zabičali, da se v šolo nima kaj vračati. Pasivnost šole je v nasprotju z določbami Pravnika, opustitve pa pomenijo krivdno odgovornost prve toženke. Presoja o enostranski odpovedi pedagoške pogodbe in s tem krivde na strani tožene stranke pa je najmanj preuranjena, ker sodišče ni ugotavljalo vzrokov za odpoved pogodbe. Tožena stranka je namreč pri tožniku povzročila takšne posledice, ki jih je potrebno odpravljati z raznimi terapevti.
5. Tožnikove dopolnitve predloga za dopustitev revizije, vložene po izteku 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni bilo dopustno upoštevati.
6. Predlog ni utemeljen.
7. Po določbah 367.a člena ZPP dopusti sodišče revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče torej dopusti revizijo takrat, ko gre za tako zadevo, ki ima pomen za pravni red v celoti. Tožeča stranka v predlogu sicer trdi, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča s tega področja, kar pa ne drži. Judikatura Vrhovnega sodišča o odgovornosti šole in o splošni odgovornosti organizacij za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu, je obsežna. Seveda se zadeve razlikujejo glede na dejansko stanje. V obravnavanem primeru sta nižji sodišči dejansko stanje izčrpno ugotovili, tožeča stranka pa v predlogu za dopustitev revizije v precejšnji meri prav (nedovoljeno) izpodbija dejansko stanje. V predlogu navedena pravna pravila ZOR oziroma OZ niso pravno relevantna, zatrjevane (a neugotovljene) kršitve Pravilnika o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje-tehniške in strokovne šole pa ne utemeljujejo visokega pomena pravnih vprašanj, ki bi omogočal dopustitev revizije. Zato je Vrhovno sodišče presodilo, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije in je tožnikov predlog po drugem odstavku 367.c člena ZPP zavrnilo.