Supreme Court dismisses appeal on first acquirer vs. second bad faith acquirer property dispute.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicants' petition for permission to appeal, upholding the lower court's decision to deny the request for a land registry certificate. The applicants argued that the case should be treated as an erasure action rather than a certificate issuance claim, citing specific Supreme Court precedents. The court dismissed this because the cited precedents involved different factual and legal grounds, and the first acquirer's position remained stronger despite the second acquirer's registration.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku, 367.a odst. 1 in 2: The Supreme Court will not grant permission to appeal if the lower court's decision does not deviate from established Supreme Court practice regarding the competition between a first acquirer and a second bad faith acquirer.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
O problemu konkurence prvega pridobitelja nepremičnine z drugim nedobrovernim pridobiteljem, ki pa se je uspel vknjižiti, ter o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je vrhovno sodišče že zavzelo stališče.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev zoper sodbo, s katero je to ugotovilo ničnost pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo 29. 11. 1999 sklenila toženca in zato toženki naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino, ki bo sposobna za vpis lastninske pravice do 1/2 na sporni nepremičnini na tožnikovo ime. Presoja obeh sodišč temelji na ugotovitvah, da je bila sporna pogodba sklenjena le 19 dni po sklenitvi sodne poravnave z 10. 11. 1999, v kateri je toženec že razpolagal z isto nepremičnino, da je bil namen sporne pogodbe onemogočiti zemljiškoknjižno izvedbo te poravnave, da je toženec takrat imel le še možnost pravno razpolagati z nepremičnino in da sta bila oba toženca ob sklepanju sporne pogodbe v slabi veri. Zato je položaj tožnika kot prvega pridobitelja močnejši od položaja slaboverne druge toženke.
2. Toženca v predlogu za dopustitev revizije zatrjujeta, da gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča in pri tem navaja tri odločbe revizijskega sodišča. Po njunem mnenju bi dajatveni del tožbenega zahtevka sodišči morali obravnavati kot izbrisno tožbo in ne kot tožbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine, za katero tožnik nima dejanske in pravne podlage. Zato so zmotno uporabljene materialnopravne določbe o izbrisni tožbi. Če je že ugotovilo ničnost zemljiškoknjižne listine, pa bi sodišče moralo odločiti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej določiti ponovni vpis glede sporne polovice na ime prvega toženca.
3. Predlog ni utemeljen.
4. Odločbe revizijskega sodišča, na katere se sklicujeta toženca, obravnavajo drugačno dejansko in pravno podlago, kot je bila ugotovljena in obravnavana v tej pravdni zadevi. O problemu konkurence prvega pridobitelja nepremičnine z drugim nedobrovernim pridobiteljem, ki pa se je uspel vknjižiti, ter o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je vrhovno sodišče že zavzelo stališče, nazadnje na primer v zadevi II Ips 44/2007.
5. Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka istega člena zavrnilo neutemeljen predlog tožencev.