Supreme Court reverses lower court ruling on servitude existence due to flawed material law application regarding acquisitive prescription.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi:

" Ugotovi se, da ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj preko parc. št. 168/3, vl. št. 194, k.o. ..., last tožnice, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 503/4, vl. št. 197, k.o. ...

Tožencu in vsakokratnemu lastniku parc. št. 503/4, k.o. ... se v bodoče prepoveduje hoja in vožnje preko parc. št. 168/3, k.o. ....

Toženec je dolžan v roku 15 dni plačati tožnici 2.797,40 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.«

Toženec je dolžan v 15 dneh povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 343,50 EUR.

[JEDRO]

Pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki in postane veljavna z realizacijo, je samo pridobitni naslov za pridobitev stvarne pravice; realizacija ima torej pomen za presojo veljavnosti pogodbe, pri stvarnih služnostih pa ne pomeni tudi pridobitnega načina.

Ker toženec zatrjevane stvarne služnosti ni pridobil ne na izveden in ne na originarni način, je presoja nižjih sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitve neobstoja stvarne služnosti materialnopravno zmotna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, naj se ugotovi, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje preko njene parc. št. 168/3 k.o. ... v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 503/4 k.o. ... ter da se tožencu in vsakokratnemu lastniku parc. št. 503/4 k.o. ... prepoveduje hoja in vožnja preko navedenega zemljišča. Ugotovilo je, da je obstajal realiziran ustni dogovor med tožničino pravdno prednico in tožencem o uporabi sporne poti za potrebe dovoza do parc. št. 503/4 k.o. ... Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da pridobitev stvarnih pravic na podlagi pravnega posla poteka po stopnjah. Zaradi ločenosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla obstoja med njima določeno časovno obdobje, ki se v teoriji označuje s pojmom pričakovalna pravica. Civilno pravo v tem vmesnem obdobju varuje pridobitelja, vendar v omejenem času; v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastarala v petletnem roku, po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) pa v desetletnem. Tako je, vsaj v tem obdobju, pogodbenik varovan pred posegi v njegovo pričakovalno pravico, četudi stvarne še ni pridobil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o ustanovitvi služnosti veljavno sklenjena ter nezatrjevanje dejstev, ki bi preprečevala vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo, po mnenju višjega sodišča, zadostujejo za zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Vrhovno državno tožilstvo je proti sodbi pritožbenega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva). Uveljavljalo je zmotno uporabo materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta sodišči nepravilno uporabili določbi 42. in 53. člena Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z 268. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter določbo 73. člena ZOR. Za presojo konkretne zadeve je pomembno, da na podlagi ugotovljenih dejstev toženec stvarne služnosti ni mogel pridobiti s priposestvovanjem, da stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo in da toženec obligacijskega zahtevka na izpolnitev obveznosti iz zatrjevanega realiziranega zavezovalnega pravnega posla z nasprotno tožbo ni uveljavljal.

Zakon, pravna teorija in praksa so si edini, da s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti upravičenec le-te še ne pridobi, temveč šele z vpisom v zemljiško knjigo. Pravno varstvo, ki ga ima na razpolago stranka pogodbe ostaja v sferi obligacijskega prava vse do vpisa ustanovljene stvarne služnosti v zemljiški knjigi. Stvarnopravnega varstva toženec tako nima. Sodišče je zato z zavrnitvijo tožbenega zahtevka poseglo v tožničino lastninsko pravico mimo pogojev, ki jih določa zakon. Tega dejstva ne more spremeniti sklicevanje na pričakovalno pravico, ki je ni mogoče razlagati na način, kot je to storilo višje sodišče. Tudi ni na mestu očitek tožnici, da ni izrecno ugovarjala zastaranja zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ko pa takega zahtevka toženec sploh ni postavil.

Bistveno je, da ugotovljeno dejansko stanje ne nudi podlage za sklep, da je toženec pridobil stvarno služnost. To pomeni, da tožnico vznemirja, čeprav do tega nima pravice. Vznemirja jo protipravno, zato bi moralo sodišče tožnici nuditi pravno varstvo. Sodišče tudi določbe 73. člena ZOR ni uporabilo pravilno. Pri presoji teorije realizacije je potrebno izhajati iz narave pravice, ki se s spravnim poslom ustanavlja. Stvarna služnost je pravica na tuji stvari in pomeni omejitev lastninske pravice. Le z molčečim dopuščanjem lastnika, da se posega v njegov nepremičnino, se stvarna služnost na podlagi pravnega posla ne ustanovi.

Neodplačno samoomejevanje lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča pomeni breme za služeče zemljišče in korist za gospodujoče zemljišče. Vse navedeno tako ne daje podlage za uporabo 73. člena ZOR v konkretnem primeru. Po navedenem Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se zahtevi ugodi, sodbi nižjih sodišč pa spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva je utemeljena.

6. Bistvene prvine konkretnega dejanskega stanu, na katerega je Vrhovno sodišče vezano,(1) je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: da je tožnica od leta 1983 lastnica nepremičnine parc. št. 168/3 k.o. ... ki jo je pravnoposlovno pridobila od M. G., toženec pa je lastnik parc. št. 503/4 k.o. ..., da stvarna služnost hoje in voženj v breme nepremičnine parc. št. 168/3 k.o. ... in v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 503/4 k.o. ... v zemljiški knjigi ni vpisana ter da je bil med tožničino pravno prednico M. G. ter tožencem sklenjen ustni sporazum o služnostni pravici hoje in voženj po delu parc. št. 168/3 za potrebe parc. št. 503/4, obe k.o. ..., ki se je tudi izvrševal od leta 1980 do leta 1983, ko so se med pravdnima strankama začeli spori o uporabi konkretne poti.

7. Po določilu 51. člena ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali se pridobi s priposestvovanjem. Pritrditi je zahtevi, da s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, toženec še le-te ni pridobil, ker se pogodbeno ustanovljena stvarna služnost pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (52. člen ZTLR). Takšna pogodba predstavlja le zavezovalni pravni posel, ki z realizacijo res lahko konvalidira,(2) čeprav ni bil sklenjen v predpisani obliki, vendar to za pravno poslovno pridobitev služnostne pravice ne more zadoščati. Pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki in postane veljavna z realizacijo, je samo pridobitni naslov za pridobitev stvarne pravice; realizacija ima torej pomen za presojo veljavnosti pogodbe, pri stvarnih služnostih pa ne pomeni tudi pridobitnega načina.(3) Zato ostaja pravno varstvo, ki ga ima na razpolaga stranka take pogodbe, v sferi obligacijskega prava vse do vpisa ustanovljene služnosti v zemljiško knjigo. Stvarnopravno varstvo ustanovljene služnosti pa se pridobi šele s pridobitvijo stvarne služnosti, t. j. z vpisom v zemljiško knjigo. Dotlej se s tožbo ne more uveljavljati stvarnopravni zahtevek, ampak le obligacijski (npr. zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine), katerega pa toženec v konkretnem primeru ni postavil, zato so očitki pritožbenega sodišča glede tožničinega neugovarjanja zastaranja nekorektni, glede na navedeno pa je nesprejemljivo tudi sklicevanje na pričakovane pravice.

8. Toženec je na podlagi konkretnega dogovora s tožničino pravno prednico hodil in vozil po sporni poti manj kot pet let, nato pa mu je tožnica to prepovedala, zato stvarne služnosti tudi s priposestvovanjem ni mogel pridobiti. ZTLR v prvem in drugem odstavku 54. člena namreč določa dva pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti: lastnik gospodujoče stvari mora služnost dejansko izvrševati 20 let, lastnik služne stvari pa temu izvrševanju ne sme nasprotovati. Dejansko izvrševanje služnosti se po drugem odstavku istega člena ne upošteva, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabil zaupanje lastnika služne stvari, služnosti ni smel izvrševati s silo ali z zvijačo in tudi ni smelo iti za služnost, ki je bila dovoljena do preklica. Navedeni negativni pogoj iz drugega odstavka 54. člena ZTLR torej zahteva, da mora biti posest stvarne služnosti pristna. Ker torej toženec zatrjevane stvarne služnosti ni pridobil ne na izveden in ne na originarni način, je presoja nižjih sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitve neobstoja stvarne služnosti materialnopravno zmotna. Enako velja tudi glede prepovednega zahtevka. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico. Negatorna tožba je izključena, kadar je tretji - toženec pooblaščen na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja, da vznemirja lastnika v mirni uporabi stvari (42. člen ZTLR). Tožničina pravna prednica (glede na dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti) načinu uporabe sporne poti res ni nasprotovala, vendar pa je leta 1983 umrla, tožnica pa je nato tožencu njeno uporabo prepovedala, vendar pa toženec s hojo in vožnjo po tej poti ni prenehal. Toženec ni zatrjeval, da je sporni dogovor o uporabi poti zavezoval tudi tožnico. Tožnica je namreč singularna naslednica pokojne G., pogodbe pa ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Pogodbene obveznosti zato zavezujejo samo tisto stranko, ki jih je s pogodbo prevzela (torej v konkretnem primeru M. G.), pravice pa gredo načeloma le upniku, to je osebi, kateri se je dolžnik pogodbeno zavezal.

9. Ker je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. To je narekovalo tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi ni drugi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP) tako, da mora toženec tožnici, ki je v pravdi uspela, povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti so odmerjeni na podlagi določila 155. člena ZPP v skladu s predloženimi stroškovniki tožnice, ki se nahajajo v spisu.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj 73. člen ZOR.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2000, II Ips 139/2006, II Ips 584/2002 itd.