Supreme Court dismisses appeal for legal protection as it cannot review factual findings from final judgments.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem (dokazna presoja, pravilnost in popolnost ugotovitev pravno relevantnih dejstev), saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil D.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 302. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju zagovornikove pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter izrecno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da vložnik zatrjevanih kršitev zakona ne konkretizira temveč zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti razlog za to pravno sredstvo.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti je omejeno samo na preizkus tistih kršitev (materialnega oziroma procesnega) zakona, na katere se (določno in obrazloženo) sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče v tem postopku ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem (dokazna presoja, pravilnost in popolnost ugotovitev pravno relevantnih dejstev), saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

7. Iz zahteve je mogoče povzeti, da se vložnik ne strinja z obsodilno sodbo. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča oziroma presojo verodostojnosti izpovedb prič in ostalih dokazov. Trdi, da sodišči nista dokazali oziroma zanesljivo ugotovili, ali in katere poškodbe je utrpel policist M.M. zaradi domnevnega prerivanja z obsojencem. Nepravilne naj bi bile ugotovitve sodišča glede kraja in obsega razbite steklovine. Izpodbijani sodbi pa tudi očita, da je spregledala, da bi lahko šlo tudi za nezakonito in surovo ravnanje uradne osebe oziroma za prekoračitev policijskih pooblastil.

8. V navedenem povzetku bistva zahteve Vrhovno sodišče ne vidi ugovorov pravne narave. Vložnik iz različnih zornih kotov zgolj izpodbija dejansko stanje, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba. Iz tega razloga pa kot je že bilo navedeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Neupoštevno je tudi sklicevanje vložnika na prepis zakonskega besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v uvodnem delu zahteve oziroma posplošeno sklicevanje zahtevka na „kršitev kazenske zakonodaje“ saj vložnik ne pove, v čem naj bi bile zatrjevane kršitve zakona, s tem pa ne zadosti že omenjenemu procesnemu standardu, ki se zahteva za obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.