Supreme Court allows appeal regarding whether seller's lack of land registry entry always negates buyer's good faith possession.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia granted the applicant's request to allow an appeal against a final judgment dismissing her claim of acquisitive prescription. The applicant argued that the seller's absence from the land registry should automatically disprove her good faith possession, citing a departure from established Supreme Court practice. The court agreed, ruling that the specific legal question regarding the automatic negation of good faith due to registry discrepancies meets the statutory threshold for appellate review.
Legislator headnote
AI generatedPrvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku; Pogoji za dopustitev revizije so podani, če se sporno pravno vprašana nanaša na to, ali odsotnost prodajalca v zemljiški knjigi vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede pravnega vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti, so podani.
[OBRAZLOŽITEV]
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, vedno ovrže domnevo kupčeve dobrovernosti.
OBRAZLOŽITEV:
1. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na parc. št. 64 k.o. ..., ki naj bi jo pridobila s priposestvovanjem oziroma z gradnjo na njej. Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bila v času gradnje sporna nepremičnina v družbeni lasti, glede priposestvovanja pa priposestvovalna doba teče od sprejema Ustavnega amandmaja IX k Ustavi SRS, s katerim je družbena lastnina izenačena z zasebno in zadružno, pri čemer je treba razmerje presojati po stvarnopravnem zakoniku, skladno s katerim priposestvovalna doba znaša deset let, a je predpostavka zanjo dobroverna lastniška posest, ki v konkretnem primeru ni bila podana, ker tožnica ni bila v opravičljivi zmoti glede vprašanja, kdo je lastnik stvari, ki jo je leta 2006 kupovala, saj ni preverila zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja.
2. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Kot sporno pravno vprašanje zatrjuje vprašanje priposestvovanja nepremičnin, ki so vpisane v zemljiško knjigo ter v zvezi s tem dobrovernosti posesti in vprašanja dokaznega bremena nedobrovernosti posesti. Meni, da so bile kršene določbe 43. člena Stvarnopravnega zakonika ter 28. in 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ter ustavne določbe o enakem varstvu pravic in o pravici do zasebne lastnine. V zvezi z domnevo dobrovernosti posesti kot bistveno ocenjuje vprašanje, ali lahko sodišče kljub dejstvu, da nedobrovernost posesti ni bila dokazana niti zatrjevana na drug način, razen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, presodi, da tožeča stranka sporne nepremičnine ni uživala dobroverno.
Tako stališče, ki je bilo zavzeto v konkretni zadevi, po njenem prepričanju odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v vseh zadevah, v katerih je bila relevantna dobrovernost posesti, zavzelo stališče, da je breme dokaza nedobrovernosti na tisti stranki, ki dobrovernosti nasprotuje; v potrditev svojih navedb se sklicuje na zadeve II Ips 590/2007, II Ips 507/94, II Ips 79/2000, II Ips 556/96 in II Ips 19/2008. V zvezi s priposestvovanjem kot bistveno ocenjuje vprašanje, ali je priposestvovanje nepremičnine možno, čeprav je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, in kakšna je zahtevana stopnja skrbnosti tožeče stranke ob sklepanju pravnega posla.
Pojasnjuje, da priposestvovanje vedno konkurira načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Večina nepremičnin je vpisanih v zemljiško knjigo, kar pomeni, da ima vsakdo, ki sklepa pravni posel, možnost vsak trenutek preveriti, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Ob popolnoma doslednem upoštevanju stališča, kakršno je zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča, priposestvovanje sploh ne bi bilo možno; v nasprotju s tem ga sodna praksa široko dopušča in pri tem skrbnosti ravnanja udeležencev v prometu z nepremičninami ne obravnava tako strogo, kot je bilo obravnavano pred pritožbenim sodiščem.
Da grajano stališče odstopa od sodne prakse, utemeljuje s sklicevanjem na odločbe II Ips 417/93, II Ips 457/92, II Ips 611/99, II Ips 478/2005, II Ips 590/2007, II Ips 604/2006, II Ips 723/2006 in druge. Pravno vprašanje, glede katerega tožeča stranka pričakuje odgovor revizijskega sodišča in ki je navedeno zgoraj, je pomembno zaradi zagotovitve enakih kriterijev za presojo dobrovernosti za vse stranke, ki se sklicujejo na priposestvovanje, saj je situacija za vse enaka: zemljiškoknjižno stanje je namreč mogoče vsak trenutek preveriti v zemljiški knjigi, kar bi v vseh naštetih primerih takoj izključilo dobrovernost, kljub temu pa zakon in sodna praksa priposestvovanje dopuščata.
3. Predlog je utemeljen.
4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede pravnega vprašanja, ali dejstvo, da prodajalec ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, vedno ovrže domnevo dobrovernosti kupčeve posesti, so podani. Zato je revizijsko sodišče predlogu ugodilo in revizijo (glede jezikovno delno preformuliranega, vsebinsko pa neokrnjenega oziroma nespremenjenega vprašanja) dopustilo.