Divorce case dismissed; ex-spouse remains tenant, former tenant must vacate under SZ-1 without compensation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tisti od zakoncev, ki po razvezi zakonske zveze ostane najemnik stanovanja, drugemu zakoncu ni dolžan zagotoviti drugega primernega stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da predlagateljica ostane najemnica stanovanja št. 6 v tretjem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu X. Sklenilo je še, da se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti iz tega stanovanja v roku 60 dni, poleg tega pa je še odmerilo stroške predlagateljice v znesku 333,18 EUR.

Zoper ta sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenih razlogov posebej ne navaja, predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlagateljici naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da razveza zakonske zveze ne daje podlage za njegovo izselitev iz stanovanja. Predlagateljica mu je dolžna povrniti škodo zaradi izselitve iz stanovanja po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih, kar pomeni, da mu je dolžna poiskati drugo stanovanje enake bonitete. V sklepu sodišča prve stopnje je kup prepisanih navedb iz prejšnjih postopkov, ki pa za odločitev v zadevi ne pridejo v poštev. V takšnem primeru rešuje zadevo in pri tem pomaga Urad varuha za človekove pravice, Državni zbor, Komisija za peticije in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Predlagateljica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede na vse okoliščine v smislu 2. odstavka 110. člena SZ-1 prav, da predlagateljica ostane najemnica stanovanja. Nasprotni udeleženec ne izpodbija teh ugotovitev. Trdi le, da razveza zakonske zveze predlagateljici ne daje podlage za zahtevo za njegovo izselitev iz stanovanja. Njegovo stališče je zmotno. Ker je bila zakonska zveza predlagateljice in nasprotnega udeleženca razvezana, sama pa se očitno nista mogla sporazumeti o tem, kdo (p)ostane najemnik stanovanja, je predlagateljica lahko na podlagi 2. odstavka 110. člena SZ-1 zahtevala, da odloči o tem nepravdno sodišče. Prejšnji zakonec, ki ne ostane ali ne postane najemnik, pa se mora iz stanovanja izseliti (3. odstavek 110. člena SZ-1).

Zmotno je tudi stališče nasprotnega udeleženca, da mu je predlagateljica ob njegovi izselitvi dolžna zagotoviti drugo primerno stanovanje. Takšne obveznosti predlagateljici ne nalaga ne SZ-1 ne kak drug zakon. Ker predlagateljica ostane najemnica stanovanja, se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti iz stanovanja, to pa v roku 60 dni, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Takšna odločitev je v skladu s 3. odstavkom 110. člena v zvezi s 112. členom SZ-1.

Pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da je v izpodbijanem sklepu kup ponavljajočih se navedb, prepisanih iz prejšnjih sodnih postopkov, ki ne pridejo v poštev za izselitev, je tako splošna, da ne terja odgovora pritožbenega sodišča, saj nasprotni udeleženec ne pove, za katere navedbe gre in kakšen pomen naj bi le-te imele za izpodbijano odločitev. Zmotna je tudi pritožbena trditev, da naj bi bili pristojni za reševanje zadeve drugi organi (katere nasprotni udeleženec navaja v pritožbi), saj je za tovrstne zadeve pristojnost sodišča, da o njih odloči v nepravdnem postopku na zahtevo enega od prejšnjih zakoncev, določena v 2. odstavku 110. člena SZ-1. Glede na povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena, 2. točka 365. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP).