Court partially allows appeal on lawyer fees in possession disturbance case, correcting valuation basis and coefficients.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 196,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 58,40 EUR.

[JEDRO]

Nagrada odvetnika v postopku motenja posesti se odmeri glede na vrednost zahtevka 2.500,00 EUR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 272,00 EUR stroškov pravdnega postopka tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sklep o stroških (2. točka izreka) sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi kršitve določil Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 21. člen ZOdvT in glede vrednosti spornega predmeta za določitev odvetniških stroškov vzeti 2.500,00 EUR in ne 4.000,00 EUR. Ker je bila tožba umaknjena, bi bilo potrebno uporabiti količnik 1,0 in ne 1,3. Nepravilno so priznani tudi materialni stroški.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep ustrezno spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi je skladno s 1. odstavkom 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Pritožba nasprotuje stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, ki obsega stroške odvetnika tožene stranke, in sicer nagrado za postopek ter materialne stroške.

Predmetni postopek na prvi stopnji je bil začet z vložitvijo tožbe dne 18.3.2009, zato pravno podlago za odločitev o stroških predstavljata Zakon o odvetniški tarifi (Ur.l. RS št. 67/2008 s spremembo; v nadaljevanju: ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (Ur.l. RS št. 37/2008, v nadaljevanju: ZST-1).

V pravdnem postopku zaradi motenja posesti, kot je konkretni, je v tretjem delu Tarife ZOdvT določeno, da se odvetniška nagrada za postopek določi glede na 12. člen ali 36. člen ZOdvT, torej glede na vrednost predmeta. Ker v predmetni zadevi tožeča stranka vrednosti predmeta ni opredelila, ga je določilo sodišče prve stopnje samo, skladno s kriteriji iz 4. poglavja (20 – 29. člen) ZodvT.

Pritožba pravilno opozarja, da se v konkretnem primeru skladno s 1. odstavkom 21. člena ZodvT vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, saj ne gre za primer, ko bi ta zakon (ZodvT) določal drugače. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo 2. odstavek 21. člena ZodvT, skladno s katerim se za odmero tistih odvetniških nagrad, ki se odmerijo glede na vrednost predmeta, uporabijo določbe o vrednosti po tem (ZodvT) zakonu, zaradi napačnega zaključka, da je taksa po zakonu o sodnih taksah v motenjskih sporih določena v nespremenljivem znesku.

ZST-1 v 19. členu določa, da se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. V 29. členu dalje določa, da se za spore zaradi motenja posesti vzame kot vrednost zahtevka znesek v višini 2.500 EUR.

Navedeno pomeni, da je vrednost zahtevka v tovrstnih sporih določena v nespremenljivem znesku, kar pa ne pomeni, da je tudi taksa določena v nespremenljivem znesku.

V pravdnih postopkih se znesek takse ugotovi na dva načina – glede na vrednost predmeta postopka (skladno s 16. členom ZST-1 se taksa določi glede na vrednost predmeta postopka tako, da se osnovo pomnoži z določenim količnikom), lahko pa je že določena v nespremenljivem znesku (npr. Tar. št. 1211 – postopek v zakonskih sporih na splošno - 66 EUR, tar.št. 2211 – postopek o socialnih sporih nepremoženjske narave in o individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave - 41 EUR, tar. št. 3001 - postopek o predlogu za zavarovanje dokazov - 50 EUR). Za postopek o sporu zaradi motenja posesti posebnih določb ni, zato je potrebno uporabiti pravila o rednem pravdnem postopku, v katerem pa se takse odmerjajo na prvi način, torej glede na vrednost zahtevka, spornega predmeta ali vrednost, določene z zakonom, z uporabo določenega koeficienta.

Ob vrednosti zahtevka 2.500 EUR znaša sodna taksa pri količniku 1,0 (npr. za postopek pred sodiščem prve stopnje, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe) znesek 55 EUR, pri količniku 3,0 (npr. za postopek pred sodiščem prve stopnje, na splošno) pa 165,00 EUR. Ker v tem postopku torej sama taksa ni določena v nespremenljivem znesku, 2. odstavek 21. člena ZodvT ni uporabljiv.

Upoštevaje 1. odstavek 21. člena ZodvT v zvezi z 29. členom ZST-1 znaša vrednost zahtevka v postopku zaradi motenja posesti 2.500,00 EUR, pri tej vrednosti pa znaša nagrada odvetnika za postopek pri količniku 1,0 znesek 105,00 EUR, pri količniku 1,3 (kot določa Tar.št. 3100 ZodvT) pa znaša nagrada 136,5 EUR.

Ker nastane nagrada že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (opomba 3.1 v 3. delu Tarife), kar je mogoče smiselno uporabiti na strani tožene stranke za prejem pooblastila za vložitev odgovora na tožbo, je odvetnik upravičen do nagrade za postopek, ki se določi s koeficientom 1,3 (tar. št. 3100). Dejstvo, da je bila tožba umaknjena, v ZOdvT ne predstavlja podlage za znižanje nagrade, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za uporabo koeficienta 1,0 .

Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče moralo priznati materialne stroške v nižjem znesku, ker v postopku ni prišlo do zaključka z meritorno odločitvijo. Takšnega razloga za znižanje materialnih stroškov namreč ZodvT ne določa. Glede materialnih stroškov ZOdvT v tar.št. 6002 določa kot kriterij le 20 % nagrade, ki pa je omejena z najvišjo vrednostjo 20,00 EUR, če jih odvetnik zahteva v pavšalnem znesku.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek 136,5 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV v znesku 31,30 EUR, skupaj torej 196,56 EUR in ne 272,00 EUR, kot je zaradi napačne uporabe materialnega prava prisodilo sodišče prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče ocenilo tožnikovo pritožbo kot delno utemeljeno, je pritožbi upnika delno ugodilo in spremenilo izpodbijan sklep, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 4. točko 358. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP).

Tožnik je od zahtevanega znižanja stroškov za 122 EUR s pritožbo uspel znižati svojo obveznost plačila stroškov za 75,44 EUR, kar predstavlja 62 % uspeh pritožbe. V sorazmerju s tem uspehom je upravičen do povračila stroškov v zvezi s pritožbo (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je kot potrebne priznalo stroške za sestavo pritožbe 50,00 EUR (tar.št. 3220 ZOdvT), materialne stroške 1,00 EUR (tar.št. 6002 ZOdvT), kar skupaj z 20 % DDV znaša 61,20 EUR, ter znesek sodne takse 33,00 EUR. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti nastale pritožbene stroške v znesku 58,40 EUR (62 % od 94,20 EUR).