Appeal dismissed; procedural error in evidence order did not affect substantive finding of goods delivery.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 351,13 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče je sicer res zmotno uporabilo določbo 5. odstavka 227. člena ZPP, saj tožeča stranka ni predlagala izvedbe edicijskega postopka po 227. členu ZPP, temveč izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi vpogledal v poslovno dokumentacijo tožene stranke z namenom, da bi ugotovil, ali je tožena stranka z blagom po vtoževanem računu poslovala v smeri nadaljnje prodaje (ali kako drugače). Zato je dejstvo, da tožena stranka izvedencu ni izročila zahtevanih listin oziroma podatkov, je le močan indic, da je resnična trditev, ki naj bi se dokazala z izvedbo predlaganega dokaza.

Dejstvo, da je dokumentarni akreditiv, odprt z namenom plačila vtoževanega blaga, ostal neizčrpan, ker tožeča stranka ni predložila vseh potrebnih dokumentov, še ne dokazuje, da tožena stranka blaga ni prejela. Niti tega ne dokazuje dejstvo, da CMR s strani prevzemnika blaga ni podpisan, saj podpis prevzemnika na CMR ni edini in izključen dokaz o prevzemu blaga. Stranka lahko tudi z drugimi dokazi dokazuje, da je bilo blago prevzeto.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/02495 z dne 13.4.2006, po katerem je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 12.438,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2005 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 273,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2006 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.420,38 EUR z obrestmi (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in sklep o izvršbi razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo blaga po računu št. 5848 z dne 26.2.2005, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki. Ker je tožena stranka trdila, da tega blaga ni prejela, je prvostopno sodišče v tej smeri izvajalo dokazni postopek in na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka izkazala prevzem blaga.

Prvostopno sodišče je sicer res zmotno uporabilo določbo 5. odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožeča stranka ni predlagala izvedbe edicijskega postopka po 227. členu ZPP, temveč izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi vpogledal v poslovno dokumentacijo tožene stranke za leti 2005 in 2006 z namenom, da bi ugotovil, ali je tožena stranka z blagom po vtoževanem računu poslovala v smeri nadaljnje prodaje (ali kako drugače). Zato je dejstvo, da tožena stranka izvedencu ni izročila zahtevanih listin oziroma podatkov, je le močan indic, da je resnična trditev, ki naj bi se dokazala z izvedbo predlaganega dokaza. Prav v takšnem smislu je navedeno dejstvo prvostopno sodišče tudi ocenilo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni hotela predložiti zahtevanih listin iz razloga, ker bi te listine potrdile trditve tožeče stranke, da je tožena stranka poslovala z blagom po vtoževanem računu, torej da je blago prevzela. Zmotna uporaba določbe 227. člena ZPP torej na pravilnost odločitve ni vplivala.

Trditev pritožnika, da je tožena stranka izvedencu dostavila vso zahtevano dokumentacijo, med drugim tudi dokumentacijo, navedeno v sklepu, opr. št. IX Pg 2891/2008 z dne 27.3.2009, ni izkazana. Iz obvestila izvedenca z dne 10.5.2009 nedvomno izhaja, da tožena stranka ni predložila vse zahtevane dokumentacije, niti ni odgovorila na poziv izvedenca o predložitvi le-te, niti ni omogočila pregleda, ki bi lahko nesporno pritrdil trditvi tožene stranke, da z blagom, ki je predmet spora, ni poslovala. Tudi ni res, da zahtevana dokumentacija v sklepu z dne 27.3.2009 občutno presega zahtevano dokumentacijo po prvotnem sklepu, saj je s tem sklepom prvostopno sodišče izvedencu naložilo, da po pregledu pisne dokumentacije in vpogledu v dokumentacijo na sedežu tožene stranke ugotovi, ali je tožena stranka z blagom po vtoževani fakturi v obdobju od 1.2.2005 do 31.3.2005 računovodsko poslovala in kako. S sklepom je tako zajeta vsa dokumentacija, ki je po oceni izvedenca potrebna za izdelavo izvedenskega mnenja. Iz zapisa dokumentacije, ki jo je zahteval izvedenec, pa ne izhaja, da bi ta presegla okvir sklepa prvostopnega sodišča.

Ker tožena stranka vse zahtevane dokumentacije ni predložila, izvedenec tudi ne bi mogel odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka le enkrat samkrat dobavila toženi stranki isto vrsto blaga, ki jo vtožuje s tem računom. Poleg tega tožeča stranka tega niti ni trdila. Po oceni pritožbenega sodišča pa to vprašanje niti ni edino odločilno za ugotovitev, ali je tožena stranka sporno blago prevzela.

Dejstvo, da je dokumentarni akreditiv, odprt z namenom plačila vtoževanega blaga, ostal neizčrpan, ker tožeča stranka ni predložila vseh potrebnih dokumentov, še ne dokazuje, da tožena stranka blaga ni prejela. Niti tega ne dokazuje dejstvo, da CMR s strani prevzemnika blaga ni podpisan, saj podpis prevzemnika na CMR ni edini in izključen dokaz o prevzemu blaga. Stranka lahko tudi z drugimi dokazi dokazuje, da je bilo blago prevzeto, kar je v danem primeru tožeča stranka tudi storila, saj je predlagala zaslišanje prič in izvedbo dokazov z izvedencem.

Prvostopno sodišče je, upoštevaje vsa dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo, zlasti dejstvo, da tožena stranka zahtevane dokumentacije, na podlagi katere bi izvedenec lahko odgovoril na vprašanje, ali je tožena stranka z blagom po računu 5848 z dne 26.2.2005 poslovala, izvedencu ni predložila, ter dejstvo, da dostavnica izkazuje izročitev istega števila tovorkov v isti obliki in iste teže, kot faktura, ki je predmet tega spora, številka le-te pa je tudi navedena na dostavnici, pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala, da je tožena stranka blago po vtoževani fakturi prejela.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ugotovljena kršitev določb pravdnega postopka na pravilnost odločitve ni vplivala. Pritožbeno sodišče pa ni našlo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 351,13 EUR. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora v višini 625 odvetniških točk, materialne stroške v višini 12,5 odvetniških točk, skupaj torej 637,50 odvetnških točk, kar znesek 292,61 EUR in 20% DDV v znesku 58,52 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.