Appeal dismissed; small claims court must follow special rules and cannot retry facts on appeal.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Z uveljavitvijo novele ZPP-D bi moralo sodišče po 1. oktobru 2008 postopek voditi po specialnih določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, vendar tega ni storilo. Četudi je pravni pouk delno pomanjkljiv in ne navaja, da sodbe v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ta okoliščina ne more spremeniti določila 458. člena ZPP, ki navaja razloge, iz katerih se sme izpodbijati sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti. Pomanjkljiv pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice do pritožbenega razloga, ki ni dopusten.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku J. T. znesek 1.329,08 EUR s pripadki in mu povrniti pravdne stroške v višini 3.644,84 EUR spp.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da ni pasivno legitimirana v odškodninski pravdi zaradi škode, ki je tožniku nastala z odvzemom vozila, saj tožniku vozila ni odvzela, niti tega ni naročila. Sodišču očita, da se ni opredelilo do razlik v izpovedbah prič na policiji in nato pred sodiščem. Napačno je presodilo tudi dokaze v kazenskem spisu Okrožnega sodišča v Krškem, čeprav iz spisa jasno sledi, da je imel vse niti v zvezi s prodajo avtomobila v rokah J., ne pa tožena stranka. Sodišče izpovedbi J. ne bi smelo slediti, prav tako ne priči L.. Po pravilni presoji vsakega dokaza posebej, nato pa vseh skupaj nikakor ni mogoče zaključiti, da je bila toženka zainteresirana za odvzem vozila tožniku in da je odobrila odvzem vozila. S preprodajo vozil se je ukvarjal J., ki je bil takrat njen izvenzakonski partner. Sodišče je v tej zadevi napačno presodilo, kdo je povzročitelj škode in ali obstaja vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba napačna in nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (5. odstavek 130. člena ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008 v nadaljevanju ZPP) bi moralo sodišče po 1. oktobru 2008 postopek voditi po specialnih določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, vendar tega ni storilo, ne glede na to, da je odredbo za razpis obravnave v ponovljenem postopku izdalo 28.1.2009, ko je nedvomno že veljala Novela ZPP-D. Ob tem pa je potrebno takoj pojasniti, da določbe rednega pravdnega postopka zagotavljajo sodno presojo z višjo stopnjo materialne resnice, s tem pa tudi večje varstvo pravic pravdnih strank, zato zgolj takšno procesno postopanje prvostopnega sodišča ne predstavlja kršitve bodisi po 1. bodisi po 2. odstavku 339. člena ZPP.

Ob upoštevanju dejstva, da je sodišče izpeljalo redni pravdni postopek tako tudi glede izdelave sodbe ni sledilo navodilom 3. dostavka 457. člena ZPP in strankam ni dalo pravnega pouka o pogojih, pod katerimi je pritožba v sporu majhne vrednosti dopustna (1. in 2. odstavek 457. člena ZPP). Vendar tudi navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Četudi je pravni pouk delno pomanjkljiv in ne navaja, da sodbe v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ta okoliščina ne more spremeniti določila 458. člena ZPP iz katerega sledi, da se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pomanjkljiv pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice do pritožbenega razloga, ki ni dopusten.

V pritožbenem postopku je v sporu majhne vrednosti dovoljeno grajati dokazno oceno samo takrat, kadar je ta opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, ne pa tudi, kadar je vsebinsko prepričljiva (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Formalni okviri proste dokazne ocene namreč zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Izpodbijana sodba navedenim standardom ustreza, pritožbena trditev, da sodišče ni obravnavalo različne izpovedbe L. pred policijo in sodiščem pa protispisna (5. stran sodbe). Sodišče je izpovedbo prič L. in J. dokazno ocenilo tudi v luči izpovedbe tožnika in na strani 5., 6. ter 7. obrazložilo, zakaj verjame, da je bila toženka za odvzem vozila zainteresirana in je pri tem posredno tudi sodelovala. Zatrjevane pomanjkljivosti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP obrazložitev sodbe torej nima, zato takšna pritožbena navedba lahko pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Do kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa bi prišlo samo takrat, kadar bi bili razlogi sodbe o tem, kako je sodišče prišlo do svoje ugotovitve, da je bila toženka za odvzem vozila zainteresirana in je iz ozadja pri tem tudi sodelovala, do te mere nejasni, pomanjkljivi ali protislovni, da sodbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožba si tako dejansko prizadeva, da bi sodišče v pritožbenem postopku ponovno ocenilo izvedene dokaze, pri tem pa prezre, da je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in da vsaka nejasnost in pomanjkljivost v sodbi ni bistvena kršitev določb postopka, to so lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške postopka sama (154. čl. ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).