Court dismisses possession disturbance claim where periodic harvest access meets possession standards.

Pritožba se zavrne ter se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Periodično izvrševanje dejanske oblasti (bienalni prihod na žetev pšenice) ustreza standardu posesti v obsegu takšnega namena.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Ta pravda je spor zaradi motenja posesti. Toženca naj bi z ravnanjem, ki je opisano v 1. točki izreka, tožniku preprečila dostop do njegovih parcel. S tem naj bi motila njegovo dotlejšno posest poti.

Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je motilno dejanje ter prvotožencu naložilo, da je dolžan zasuti luknjo, ki jo je izkopal, ter v celoti vzpostaviti prejšnje stanje. Obema toženca je naložilo, da sta se v prihodnje dolžna vzdržati motilnega ravnanja, predvidelo je tudi, da v primeru, če prejšnje stanje stvari s strani prvotožene stranke ne bo vzpostavljeno, to na njen račun lahko stori tožeča stranka preko usposobljenega podjetja. V presežku je tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo. O stroških je odločilo tako, da sta toženca dolžna tožniku plačati 1.344,38 EUR z obrestmi.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni ter zahtevek zavrne; podredno pa predlaga, naj sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v konkretnem primeru posest. Sklicuje se na dejansko stanje, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnik po parcelah vozil približno trikrat, zadnjič pa leta 2006. Glede na navedeno menita, da sta tožniku upravičeno zaprla pot, saj naj bi šlo za izvrševanje samopomoči v skladu z 31. členom SPZ (Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)). V zvezi z institutom samopomoči pritožba še navaja, da je tožnik sam izpovedal, da ga toženca nikoli nista videla voziti po spornih nepremičninah. Pritožba se sklicuje še na pričo Z., ki je izpovedal, da naj bi trikrat vozil po sporni poti. Po stališču tožene stranke to ni dovolj, še posebej zato, ker toženca Z. nikoli nista videla voziti po spornih nepremičninah. Prvič sta to opazila prav leta 2008 v spornem motilnem dejanju.

Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da sodišče ne bi smelo priznati kilometrine odvetniku iz Ljubljane.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so takšne, da je tožnik pot, ki je predmet tega motenjskega spora, uporabljal tedaj, ko je šel s kombajnom žet pšenico. Ker tožnik kolobari, je bilo to vsaki dve leti. Šlo je torej za periodično izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo za posebej določen namen ter v opisanem obsegu. Pritožbeno sodišče soglaša, da to v konkretnem primeru ustreza standardu posesti v navedenem obsegu (24. člen SPZ). Sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo tožencema to znano (glej prepričljive razloge dokazne ocene na 4. strani sklepa). Nesporno je, da sta toženca očitano dejanje (za katerega tožnik trdi, da predstavlja motenje posesti) storila. S tem sta glede na prej povzete dejanske ugotovitve posegla v dotlejšen način izvrševanja posesti. Ob poprejšnji ugotovitvi, da sta toženca za tak način prihoda na žetev vedela (te dejanske ugotovitve pritožba ne napada konkretno, marveč le trdi, da toženca nista tožnika nikoli neposredno videla ter se pri tem opirata na tožnikovo izpovedbo), je njuna teza o dovoljeni samopomoči v letu 2008 materialnopravno zgrešena. Ne ustreza namreč merilom nujnosti, takojšnjosti in ustreznosti posega (glej 31. člen SPZ). Gre torej za samovoljno motenje posesti; posestno varstvo tožnika je torej utemeljeno.

Pritožba proti glavni stvari zato ni utemeljena. Neutemeljeno pa pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka. Podlaga za priznanje kilometrine, s priznanjem katere se pritožba ne strinja, je namreč podana v 12. členu Odvetniške tarife.

Ob neutemeljeni pritožbi in ob dejstvu, da niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008)).