Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 144/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.144.2010 AI generated

Inheritance court reversed first instance, directing siblings to sue widow for missing cash assets.

Case Number VSL sklep II Cp 144/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court reversed the first instance decision, ordering the deceased's siblings to sue the widow regarding a specific cash sum. The widow argued she withdrew the funds for the deceased's needs, but the court found no evidence of receipts. The court held that since the money was absent at death, the siblings' claim that it belonged to the estate was less probable than the widow's claim that it was withdrawn.

Legislator headnote

AI generated

2. člen ZD; 1. odst. 213. člen ZD; 2. točka 365. člen ZPP: When disputed funds are absent at the time of death, the claim that they belong to the estate is less probable than the claim that they were withdrawn, requiring the estate claimants to prove their positive assertion in a separate lawsuit.

Keywords

AI generated
inheritance law estate assets burden of proof cash withdrawals less probable right succession dispute litigation referral

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi.

Izpodbijani sklep se v 2. točki spremeni tako, da se na pravdo napotijo zapustnikov brat L. S., sestra F. S., brat M. S., brat L. S., sestra A. C., polsestra J. S., polsestra M. P., in polsestra L.T., zoper zapustnikovo vdovo M. S., da vložijo tožbo na ugotovitev, da v zapuščino spada denarni znesek v višini 2.609,30 EUR.

[JEDRO]

Ker ob zapustnikovi smrti denarja ni bilo več, je manj verjetna pravica dedičev, ki trdijo, da določen denarni znesek spada v zapuščino.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej prekinilo zapuščinski postopek. Nato je na pravdo napotilo zapustnikov vdovo zoper zapustnikove brate, sestre in polsestre zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne sodijo denarni zneski v višini 3.009,30 EUR. Odločilo je, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti sklepa, odločilo pa je tudi, da če tožba ne bo vložena, bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je stranke napotilo na pravdo. Postopek je prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka. Ugotovilo je, da je manj verjetna pravica zapustnikove vdove.

Zoper sklep se zapustnikova vdova pritožuje in kot bistveno navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njena pravica manj verjetna. Denarna sredstva je ona res dvigovala, vendar ji je zapustnik izročil bančno kartico in ji povedal PIN kodo. Za časa življenja jo je pooblastil za dvige gotovine. Denar je potrebovala za potrebe zapustnika. Nihče je ni pozval k predložitvi računov o tem, kaj je plačala. Predlaga razveljavitev sklepa in povračilo stroškov postopka, čeprav ne navede, katere stroške in v kakšni višini jih zahteva.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je med dediči spor o obsegu zapuščine. Pravilno je tudi citiralo določbe 212. in 213. člena Zakona o dedovanju – ZD, vendar pa je napačno presodilo, čigava pravica je manj verjetna.

Najprej je treba ugotoviti, da je sporni znesek, ki naj bi spadal v zapuščino, sestavljen iz zneskov 2.609,30 EUR, ki naj bi bil dvignjen pred smrtjo, in zneska 400,00 EUR, ki naj bi bil dvignjen po zapustnikovi smrti. Glede slednjega zneska med dediči ni spora. Zapustnikova žena je izjavila, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v času zapustnikove smrti (list. št. 68). Če je bil torej ta znesek tedaj na zapustnikovem računu in če je bil dvignjen kasneje, ni spora, da spada v zapuščino. Pravda glede tega zneska je nepotrebna.

Ko gre za znesek 2.609,30 EUR, pa gre za denar, ki naj bi bil porabljen v času, ko je zapustnik še živel. Ob smrti tega denarja na njegovih računih ni bilo. S stališča vprašanja, koga napotiti na pravdo, je torej pravica oziroma trditev zapustnikovih bratov, sester in polsester manj verjetna, kajti na dan smrti tega denarja ni bilo več. Oni, ki trdijo, da denar spada v zapuščino, bodo morali v pravdi to dokazati.

V pravdi se namreč lahko dokazujejo pozitivna dejstva, ne pa negativnih. Sodediči morajo torej dokazati, da denar spada v zapuščino. Ker se po določbah ZD šteje, da v zapuščino spada le tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik na dan smrti, je torej manj verjetna pravica tistih dedičev, ki trdijo, da v zapuščino spada še kakšno drugo premoženje (primerjaj 2. člen ZD).

V zvezi z vprašanjem, koga napotiti na pravdo, sodišče prve stopnje torej napačen pomen pripisuje temu, da vdova ni predložila dokazil, pa tudi sklicevanje na dokazno breme v tej fazi postopka ni odločilno. Zapuščinsko sodišče mora samo odločiti, kdo bo prevzel vlogo tožnika. Dokazovanje pa je stvar pravde.

Ker torej ob zapustnikovi smrti denarja ni bilo več, je manj verjetna pravica tistih dedičev, ki trdijo, da denar spada v zapuščino. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je na pravdo napotilo sodediče zoper vdovo. Glede zneska 400,00 EUR pa iz razlogov, ki so zgoraj navedeni, napotitev ni bila potrebna.

Odločitev sodišče druge stopnje temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, upoštevaje 1. odst. 213. člena ZD.