Appeal allowed; court remands case to first instance to determine if the path is a public surface under ZVO-1.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če je pot, na kateri je tožnica padla, javna površina, sodi urejanje in čiščenje te poti skladno s 5. točko 1. odstavka 149. člena sedaj in v času škodnega dogodka veljavnega ZVO-1 med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, ki jih je dolžna občina zagotoviti skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo materialne in nematerialne škode, ki naj bi tožnici nastala v posledici padca na poledenelih tleh. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločitev napačna, ker pešpot, na kateri je padla tožnica, ni javna pot, pa tudi za nekategorizirano pot ne gre. Ne gre za pločnik, kot je zmotno in protispisno ugotovilo sodišče prve stopnje, in tedaj tudi ne gre za javno površino. Ustavno sodišče pa je v odločbi U-I-218/99 ugotovilo le, da občina ne more naložiti izvajanja javnih funkcij lastnikom stanovanj in stanovanjskih objektov, ne pa tudi, da ne more naložiti lastnikom čiščenja snega in poledice s površin, ki jih sicer uporablja večje število ljudi, ni pa jih mogoče šteti kot javne površine. Odlok o zimski službi Mestne občine Ljubljana (MOL) v delu, ko nalaga lastnikom obveznost čiščenja površin, ki niso kategorizirane kot javne, ni v neskladju z Ustavo ali kakšnim zakonskim predpisom, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče RS je v dveh postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti občinskih odlokov ugotovilo njihovo nezakonitost, ko občine dolžnost čiščenja snega in posipanja pločnikov in javnih hodnikov naloži lastnikom zgradb in nezazidanih stavbnih zemljišč ob pločnikih in javnih hodnikih (odločbi, opr. št. U-I-63/00 in U-I-218/99). Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da imajo pločniki, ki so skladno z Zakonom o javnih cestah sestavni del cestišča, cestišče pa je del javne ceste, status javne površine. Po 5. točki 1. odstavka 26. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO) pa spada čiščenje javnih površin med obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna zagotoviti občina sama in jih ne sme prevaliti na posameznike. Ustavno sodišče je torej ugotovilo neskladnost odlokov z zakonodajo zgolj glede čiščenja pločnikov in javnih hodnikov – javnih površin. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da zavarovanec tožene stranke ni imel obveznosti, ki so mu kot lastniku naložene z Odlokom o zimski službi MOL (v nadaljevanju Odlok), preuranjeno.

Odločitev o odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožnici nastalo škodo je namreč odvisna od statusa zemljišča, na katerem je tožnica padla. Če je pot, na kateri je padla, javna površina, sodi urejanje in čiščenje te poti skladno s 5. točko 1. odstavka 149. člena sedaj in v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1; Ur. l. RS, št. 41/2004 s spremembami in dopolnitvami) med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, ki jih je dolžna občina zagotoviti skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe (4. odstavek 149. člena ZVO-1). Dejstvo, da se sporna pot nahaja v naselju, še ne pomeni avtomatsko, da je javna površina, upoštevaje tudi dejstvo, da je parcela, na kateri naj bi tožnica padla, po podatkih zemljiške knjige bila v lasti zavarovanca tožene stranke. Kaj je javna površina, definira Zakon o graditvi objektov (ZGO-1; Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami in dopolnitvami) v 2. členu, točka 1.5.1. Če pa ne gre za javno površino, so dolžni na podlagi 10. člena Odloka sneg in led s poti, pod pogoji, navedenimi v odloku, odstranjevati lastniki zemljišč, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov ali njihovi najemniki, v večstanovanjskih hišah pa upravniki, če je upravljanje hiše preneseno s pogodbo nanje.

Za razsojo o temelju tožbenega zahtevka so, ob pravilni uporabi materialnega prava, torej odločilna dejstva o statusu nepremičnine, na kateri naj bi tožnica padla (ali gre za javno pot), lastništvo, pa tudi dejanska uporaba poti (ali je pot namenjena za redno rabo okoliških večstanovanjskih stavb) in ali je bilo čiščenje predmetne poti s pogodbo prenešeno na upravnika. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ker gre za cel sklop pravno odločilnih dejstev, jih ni moč prvič ugotavljati šele na pritožbeni stopnji, saj bi bila pravdnima strankama odvzeta ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS; prim. tudi odločbe Ustavnega sodišča RS npr. UP-2938/07, UP-2757/08). Zato se je pritožbeno sodišče poslužilo izjeme, predpisane v 355. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti zgoraj navedena dejstva. Če bo ugotovilo, da je pot prvenstveno namenjena za uporabo okoliških večstanovanjskih stavb in je ni moč opredeliti kot javno površino, bo moralo presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče zavarovancu tožene stranke očitati opustitev dolžnega čiščenja. V kolikor bo glede na okoliščine primera morebiti ugotovilo, da je bilo za čiščenje sporne poti zadolženih več zavezancev (zemljiškoknjižni lastnik poti, etažni lastniki okoliških stavb, upravnik), gre lahko tudi za solidarno odgovornost. Te pa se lahko zavarovanec tožene stranke razbremeni le, če dokaže, da mu ni moč očitati prav nikakršne protipravnosti ravnanja oz. opustitve. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je stališče prvega sodišča, da ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, materialnopravno pravilno.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.