Appeal dismissed; plaintiff bears costs as partial success did not generate special litigation expenses.

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu glede odločitve o pravdnih stroških potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

2. Toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Tožnica je uspela v pravdi z manjšim delom zahtevka in zaradi ugoditve temu delu zahtevka niso nastali posebni pravdni stroški tako, da je pravilna odločitev, da je tožnica dolžna tožencu povrniti vse stroške postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi tožnice in ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju neveljavna glede opreme mizarske delavnice, ki presega 1/2, to je hobel stroj z vsemi priključki, krožna žaga in 2 mizarski delovni mizi, ter da je tožnica do 1/2 lastnica navedene opreme. V presežku je drugačen tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 3.461,15 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep o stroških se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter odločitev o stroških ustrezno spremeni. V pritožbi tožnica navaja, da je uspela v pravdi glede mizarske opreme in je njen uspeh v pravdi glede na njeno visoko vrednost najmanj 1/3 in je uporaba 3. odstavka člena 154 ZPP napačna.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega postopka je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno oprlo svojo odločitev o pravdnih stroških na določbo člena 154/3 ZPP, po kateri mora stranka povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V dolgotrajnem postopku (tožba vložena leta 1996) je tožnica zahtevala delež na sporni nepremičnini iz naslova vlaganj in zahtevala razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sporne premičnine, glede katerih je uspela v tej pravdi, je zahtevala šele v letu 2002, pri čemer sploh ni opredelila vrednosti tega dela zahtevka. Ves dokazni postopek z več izvedenci je potekal v smeri ugotavljanja vrednosti vlaganj v sporno nepremičnino, glede katerega tožnica v tej pravdi ni uspela. Zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku glede premičnega premoženja niso nastali posebni pravdni stroški, tako da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške. Tožnica ne pojasni in obrazloži, zakaj znaša njen uspeh v pravdi 1/3, saj kot že omenjeno v tem delu, ko je razširila zahtevek, ni navedla njegove vrednosti. Vrednost starih mizarskih strojev je izkustveno tudi neprimerljiva z vrednostjo polovice sporne nepremičnine tako, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz tega razloga. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi odločitev o pravdnih stroških (člen 365/2 v zvezi s členom 166/1 ZPP).

Toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 155/2 in 154 ZPP.