Supreme Court dismisses appeal upholding administrative order for demolition due to lack of planning permit.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker tožnika pred začetkom gradnje objektov nista pridobila ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala imeti, so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.10.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L., Inšpekcijska pisarna D. z dne 28.3.2002, s katero je bilo med drugim odločeno, da morata tožnika kot investitorja v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti naslednje gradbene objekte v gradnji na zemljišču parc. št. 713/1 k.o. H.: prizidek na severovzhodni strani obstoječega govejega hleva iz montažne armiranobetonske konstrukcije v tlorisni izmeri 14,7 m x 14,2 m in koritasti silos iz armiranobetonskih sten višine do 2,5 m v tlorisni izmeri 36 m x 4,8 m severno ob obstoječem koritastem silosu govejega hleva v odmiku 0,7 m od obstoječe ograje Čistilne naprave "L." ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v tej zadevi za inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ni sporno, da tožnika za obravnavani poseg v prostor nista pridobila nikakršnega upravnega dovoljenja. Dovoljenja nista imela ne ob pričetku del, ne v času odločanja urbanističnega inšpektorja. Zato je izrečeni ukrep na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN pravilen. Ker ob začetku del tožnika nista imela nobenega dovoljenja, je povsem brezpredmetno navajanje v tožbi, ali mora biti lokacijsko dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del pravnomočna pred pričetkom del ali ne. ZUN sicer izrecno ne določa, da mora biti lokacijsko dovoljenje, oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del pravnomočna pred začetkom posega v prostor. Vendar pa je treba pri razlagi določb ZUN upoštevati tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Lokacijsko dovoljenje kot odločba o dovolitvi priglašenih del sta namreč upravni odločbi. Upravne odločbe pa učinkujejo po pravnomočnosti. Glede lokacijskega dovoljenja pa iz določbe 33. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), v zvezi z določbo 36. člena ZGO, izrecno izhaja, da ni mogoče pričeti z gradnjo pred pravnomočnostjo lokacijskega dovoljenja. Kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moral urbanistični inšpektor jasno zapisati, ali je za konkretni poseg potrebno lokacijsko dovoljenje ali odločba o dovolitvi priglašenih del. Naloga urbanističnega inšpektorja je zgolj ugotovitev, ali določena gradnja oziroma poseg v prostor predstavlja poseg v prostor v smislu določb ZUN, medtem ko je izdaja ustreznih upravnih dovoljenj v pristojnosti drugega upravnega organa.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh v ZUS določenih pritožbenih razlogov. Vztraja pa pri stališču, da 50. člen ZUN ne določa, da mora biti lokacijsko dovoljenje pravnomočno pred posegom v prostor.

Navedeni člen določa, da je za graditev objektov in naprav potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje, kar pomeni, da se lahko lokacijsko dovoljenje pridobi tudi naknadno. To izhaja iz gramatikalne razlage zakona. V kolikor bi zakonodajalec želel določiti obveznost, da je dolžan investitor pred posegom v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje ter še več, da mora biti to dovoljenje pravnomočno, bi to tudi izrecno določil. Po podatkih, s katerimi razpolagata bo dovoljenje izdano v najkrajšem času ali pa je že bilo izdano. Zaradi tega, ker je do morebitne izdaje lokacijskega dovoljenja prišlo po vložitvi tožbe predlagata, da sodišče opravi poizvedbe pri pristojnem organu o tem, ali je bilo lokacijsko dovoljenje že izdano. Vztrajata tudi pri navedbi, da bi moral upravni organ navesti, ali je potrebno lokacijsko dovoljenje ali odločba o priglasitvi del. Ne strinjata se s stališčem prvostopnega sodišča, da je naloga urbanističnega inšpektorja zgolj ugotovitev ali določena granja oziroma poseg v prostor predstavlja poseg v prostor v smislu določb ZUN, medtem ko je izdaja ustreznih upravnih dovoljenj v pristojnosti drugega upravnega organa. Res je izdaja dovoljenj v pristojnosti drugega upravnega organa, vendar pa je urbanistični inšpektor kljub temu dolžan vedeti, ali je potrebno za gradnjo pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del ali lokacijsko dovoljenje. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izrek predmetnega urbanističnega ukrepa je v določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V tej zadevi ni sporno, da tožnika pred začetkom gradnje objektov, navedenih v izreku odločbe urbanističnega inšpektorja, nista pridobila ustreznega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala imeti. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN.

Ugovor, ki ga tožnika ponavljata tudi v pritožbi, da ZUN v 50. členu ne določa, da mora biti lokacijsko dovoljenje pravnomočno pred posegom v prostor, je kot neutemeljen pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Lokacijsko dovoljenje pravno učinkuje šele, ko postane pravnomočno. Le na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja je mogoče izdati gradbeno dovoljenje (36. člen ZGO). Urbanistični inšpektor je v obrazložitvi odločbe navedel, da bi tožnika za gradnjo predmetnih objektov morala imeti lokacijsko dovoljenje. Ugovor o tem, da tega ni storil, je zato protispisen. Je pa tudi neutemeljen, saj izdaja ustreznega upravnega dovoljenja ni v njegovi pristojnosti, ampak je v pristojnosti drugega upravnega organa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.