Court dismisses appeal for premature administrative lawsuit due to silence equivalent to organ silence. The plaintiff could have filed an administrative suit instead of a full jurisdictional appeal.

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

2.Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožeča stranka ni prejela odločbe o odločitvi tožene stranke o dodelitvi sredstev, je nastalo stanje, analogno molku organa. Tožeča stranka bi v taki situaciji imela možnost, ob izpolnjenih predpostavkah, sprožiti upravni spor, zato ne gre za zadevo, ki jo je treba obravnavati kot posebno vrsto spora polne jurisdikcije zaradi varstva ustavnih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) na podlagi 3. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 62. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi s projekti, ki jih je tožeča stranka vložila na podlagi javnega razpisa za uporabo sredstev tožene stranke za leto 2003, objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/02 z dne 11.10.2002, kršila njeno ustavno pravico iz 25. člena Ustave Republike Slovenije in ji je tožena stranka dolžna izdati upravni akt. Z 2. točko izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 208.010,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka vložila 14 projektov na javni razpis za uporabo sredstev Fundacije ... v letu 2003, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/02 z dne 11.10.2002. Na podlagi javnega razpisa so bila tožeči stranki odobrena sredstva za 4 projekte v višini 2.700.000,00 SIT. Odločitev tožene stranke je bila objavljena na pletnih straneh. Navedeno med strankam ni sporno. Navaja, da je bila tožena stranka ustanovljena na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96 in 47/97, ZLPLS) z Odlokom o ustanovitvi fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 9/98, OdFŠ) kot pravna oseba javnega prava, ki jo upravlja svet fundacije, ki med drugim sprejema pravila in druge splošne akte in določa finančni načrt ter sprejema zaključni račun in določa merila in pogoje za uporabo sredstev fundacije za posamezne namene, hkrati pa odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Po določbah OdFŠ pridobiva sredstva iz dajatev pridobiteljev iger na srečo, s plačili koncesijskih dajatev oziroma lahko pridobiva sredstva tudi iz drugih virov. Po določbah ZLPLS je njena osnovna dejavnost financiranje oziroma sofinanciranje športnih dejavnosti, gradnja športnih objektov oziroma, raziskovanje in razvoj športa in založništva v športu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklepalo, da je zakonodajalec določil namen zbranim sredstvom in z zakonom določil, da o njihovem razporejanju na posamezne uporabnike odloča tožena stranka. Zato je presodilo, da je tožena stranka nosilec javnih pooblastil in jo pri njenem odločanju vežejo določbe Zakona o upravnem postopku (ZUP). Z opustitvijo izdaje akta je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je prišlo do kršitve pravil postopka in do kršitve 14. in 23. člena URS. Ocenilo je, da tožeča stranka v tožbi ni navedla o katerem zahtevku naj bi sodišče odločalo brez odlašanja in tega tudi ni posebej obrazložila. Zato je štelo, da tožeča stranka ne predlaga odločitve sodišča na podlagi 2. odstavka 62. člena ZUS. O stroških postopka je odločilo na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1.

odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Zahteva, da ji tožeča stranka povrne vse stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Meni, da je odločitev sodišče prve stopnje nepravilna, saj nobena določba neposredno ali posredno ne odkazuje na vodenje kakršnegakoli postopka po pravilih upravnega postopka ali bi opredeljevala podelitev javnega pooblastila za postopanje in odločanje v upravnih stvareh, kar je pravni temelj po določbi 1.

člena ZUP. Zato je sporna tudi odločitev sodišča, da je nosilec javnih pooblastil, ki ga vežejo določila ZUP, saj se, glede na določbo 2. člena ZUP, javno pooblastilo podeli z zakonom. Za upravno odločanje tudi niso izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 2.

člena ZUP, saj noben predpis ne določa ničesar takega za njeno delovanje. Izključena pa je tudi dolžnost smiselne uporabe 4. člena ZUP. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo posebnosti njenega delovanja, saj odloča o velikem številu programov, zato bi bilo tudi nemogoče spoštovati enomesečni rok za izdajo odločb, sicer pa niti ni jasno, kdaj bi rok za izdajo odločbo začel teči.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje stališču tožene stranke, da ji ni treba postopati po določbah ZUP. Javno pooblastilo je toženi stranki podeljeno z ZLPLS , ki je jasno opredelil tako ustanovitev kot tudi namen njenega delovanja. V 14. členu navedenega zakona ji je podeljeno pooblastilo, v okviru katerega lahko razpolaga s sredstvi. Meni, da gre v obravnavani zadevi za upravno stvar.

Razvoj športnih dejavnosti je stvar javnega interesa, kar je razvidno tudi iz Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji. Med izvajalci letnega programa športa je v 4. alinei 9. člena Zakona o športu navedeno, da so to tudi ustanove, ustanovljene za opravljanje dejavnosti športa in so splošno koristne in neprofitne. V 3. odstavku 5. člena OdFŠ pa je določeno, da je tožena stranka ustanovljena za upravljanje s sredstvi, ki so namenjena za uresničevanje javnega interesa na področju športa. Iz navedenega izhaja dolžnost tožene stranke, da glede na določbo 2. odstavka 2. člena ZUP postopa po navedenem zakonu. Predlaga, da ji tožena stranka povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

K 1. točki izreka

Pritožbeno sodišče se strinja s stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS odloča o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike, nosilec javnih pooblastil. Stališče, da je tožena stranka nosilec javnih pooblastil izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-125/01 z dne 1.4.2004. Strinja se tudi, da gre v obravnavani zadevi za upravno stvar. Po določbi 2. člena ZUP gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da gre v obravnavani zadevi, ko tožena stranka na podlagi zakonskih pooblastil odloča o razporejanju javnih sredstev na posamezne uporabnike za javno korist, za interes družbene skupnosti. O upravnih stvareh pa morajo upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil odločati po pravilih ZUP.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišča prve stopnje nepravilno odločilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni prejela odločbe o odločitvi tožene stranke o dodelitvi sredstev oziroma o višini dodeljenih sredstev. Zato se šteje, da je nastalo stanje, analogno molku organa. V taki situaciji pa je imela tožeča stranka možnost sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, seveda ob izpolnjenih predpostavkah iz 26. člena ZUS. Glede na navedeno se v tem upravnem sporu odloča o zakonitosti negativnega konkretnega upravnega akta po 2. odstavku 1. člena ZUS, ne gre pa za zadevo, ki jo je treba obravnavati kot posebno vrsto spora polne jurisdikcije zaradi varstva ustavnih pravic po 3. odstavku istega člena, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Tožba je glede na navedeno preuranjena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena v zvezi z 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, zavrglo.

K 2. točki izreka

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23.

člena ZUS, na podlagi katerega trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta in v sporih iz 3. odstavka 2. člena tega zakona.