Appeal dismissed: Divorce after Housing Act enactment prevents ex-wife from claiming ownership rights in divorce proceedings.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker je bila zakonska zveza razvezana po uveljavitvi stanovanjskega zakona, predlagateljica po razvezi zakonske zveze ne more v nepravdnem postopku doseči, da bi bila ona določena za imetnico stanovanjske pravice.

Določbo 2. odst. 159. čl. v povezavi s 141. čl. Stanovanjskega zakona je mogoče uporabiti za prehodno urejanje razmerij med imetnikom in lastnikom stanovanja, ne more pa vplivati na ureditev stanovanjskih razmerij med razvezanima zakoncema, za kar pridejo v poštev določbe veljavnega Stanovanjskega zakona. Ta zakon pa po razvezi zakonske zveze določa pristojnost sodišča v nepravdnem postopku le za določitev najemnika stanovanja pri stanovanjskih najemnih razmerjih (57. čl.)

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je določilo predlagateljico za imetnico stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v izmeri 64,10 m2. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se iz stanovanja izseli v 15 dneh potem, ko mu bo preskrbljeno ustrezno najemno stanovanje. Pritožbi nasprotnega udeleženca proti sklepu sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice zavrnilo.

Predlagateljica je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da potrdi sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da uveljavitev Stanovanjskega zakona ni preprečevala prenosa imetništva stanovanjske pravice. Do sklenitve kupoprodajne pogodbe nasprotnega udeleženca je njegovo imetništvo stanovanjske pravice še obstajalo, saj tudi najemna pogodba ni bila sklenjena. Določba 158. čl. Stanovanjskega zakona ne pride v poštev, ker v konkretnem primeru ne gre za sporno zadevo, ampak za nepravdno zadevo za določitev imetnika stanovanjske pravice. Navaja še, da je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje sklenjena z namenom izigrati predlagateljico, ki je po razvezi z mladoletnim otrokom ostala brez stanovanja.

Revizija je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po 34.čl. Zakona o nepravdnem postopku revizija v tem postopku ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Posebne določbe o dovoljenosti revizije vsebuje postopek v stanovanjskih zadevah v 111.čl., po katerem je dovoljena revizija proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. V tej nepravdni zadevi je sodišče prve stopnje določilo predlagateljico za imetnico stanovanjske pravice. Sklep sodišča prve stopnje je bil na drugi stopnji spremenjen tako, da je bil predlagateljičin predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice zavrnjen. Glede na vsebino odločitev sodišč prve in druge stopnje šteje revizijsko sodišče, da je revizija dovoljena in jo je kot tako obravnavalo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila zakonska zveza med strankama razvezana s sodbo z dne 29.10.1991, opr.št. P 263/91-17, ki je postala pravnomočna dne 27.11.1991. Predlagateljica je predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice vložila dne 18.11.1991. Že pred razvezo zakonske zveze je dne 19.10.1991 stopil v veljavo Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91). Po 1.odst. 117.čl. tega zakona je bil nasprotni udeleženec kot imetnik stanovanjske pravice upravičen do nakupa stanovanja. Ker je bila zakonska zveza razvezana po uveljavitvi stanovanjskega zakona, predlagateljica po razvezi zakonske zveze ne more v nepravdnem postopku doseči, da bi bila ona določena za imetnico stanovanjske pravice. Prej veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je v 17.čl. določal tak postopek, je mogoče po 158.čl. Stanovanjskega zakona uporabiti le, če je bil predlog vložen pred uveljavitvijo zakona. Ni mogoče pritrditi reviziji, da velja ta določba le za pravdne zadeve. Predlagateljica se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je obstajala stanovanjska pravica nasprotnega udeleženca do sklenitve prodajne pogodbe in da jo je zato sodišče lahko preneslo na predlagateljico. Določbo 2.odst. 159.čl. v povezavi s 141.čl. Stanovanjskega zakona je mogoče uporabiti za prehodno urejanje razmerij med imetnikom in lastnikom stanovanja, ne more pa vplivati na ureditev stanovanjskih razmerij med razvezanima zakoncema, za kar pridejo v poštev določbe veljavnega Stanovanjskega zakona. Ta zakon pa po razvezi zakonske zveze določa pristojnost sodišča v nepravdnem postopku le za določitev najemnika stanovanja pri stanovanjskih najemnih razmerjih (57.čl.). Pri takem položaju je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo predlagateljičinega predloga materialnopravno pravilno odločilo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).