Administrative court allows denationalization claim based on statutory interpretation of ownership vs. usage rights timing.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 23.2.2001, in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

[JEDRO]

Upravičenost do denacionalizacije je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 4.12.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnice za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 1329/2 k.o. B.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz predloženih upravnih spisov izhaja, da tožnica ni bila nikoli lastnica parcele 1329/2 k.o. B. Na tej parceli je imela le pravico uporabe do 1/4, ki jo je podedovala po svojem očetu J.J. na podlagi sklepa o dedovanju. J.J. pa je bilo zemljišče nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), tožnici in ostalim souporabnikom pa je bila pravica uporabe na zemljišču odvzeta z odločbo na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in za zemljišče izplačana odškodnina. Ob takšnem dejanskem stanju ne pride v poštev uporaba določbe 3. in ne 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Le z odvzemom ali prenosom pravice uporabe je nacionalizirano premoženje prešlo iz premoženjske sfere prejšnjega lastnika. Ker pa prejšnjemu lastniku pravica uporabe ni bila odvzeta z aktom državnega organa, temveč so jo po njegovi smrti dedovali njegovi nasledniki, kot v obravnavanem primeru, ni šlo za odvzem premoženja, kakršnega je po določbah ZDen mogoče opredeliti za krivičnega, zato prvotnemu lastniku J.J. nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti. V obravnavanem primeru J.J. ne more biti denacionalizacijski upravičenec, tožnica pa ni bila nikoli lastnica tega premoženja in zato po določbah 9., 31. in 32. člena ZDen tudi ne more biti denacionalizacijska upravičenka. Njej je bila odvzeta le podedovana pravica uporabe. Zahtevkov pravnih naslednikov prvotnih lastnikov nacionaliziranih zemljišč, ki izhajajo iz odvzema pravice uporabe, pa ZDen ni uredil kot denacionalizacijskih zahtevkov.

Dejanski odvzem zemljišča je bil izvršen v letu 1976 na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ob tem, da je bila določena tudi odškodnina po predpisu, ki prav tako ni naveden v navedeni določbi ZDen.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve istemu sodišču, da opravi nov postopek. V pritožbi poudarja, da je do podržavljenja prišlo na podlagi ZNNZ in meni, da so bile z zmotno uporabo materialnega prava, napačnim pojmovanjem denacionalizacije po ZDen kršene določbe 8., 15., 22., 33., 69. in 53. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se na v pritožbi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti, bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968.

Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik, ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožničin oče nima statusa denacionalizacijskega upravičenca že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno celovito obravnavati (ob upoštevanju tudi določb 3. odstavka 9. člena ZDen in 72. člena ZDen), pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.