Bankruptcy court rejects assignment of claim as void against estate due to creditor's preferential position.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V stečajno maso (v dolžnikovo premoženje) ne spadajo dolžnikove obveznosti. Dolžnikove obveznosti se v stečajnem postopku ne prodajajo, ampak se iz stečajne mase poravnavajo.

Tožeča stranka je pred začetkom stečajnega postopka odstopila toženi stranki svojo terjatev, ki jo je imela proti neki zadrugi in to ne proti plačilu ampak namesto izpolnitve svoje obveznosti do nje (1. odstavek 444. člena ZOR). Če bi takšno stanje ostalo, bi tožena stranka tako prišla kot upnik tožeče stranke v primerjavi z drugimi njenimi upniki v ugodnejši položaj. To pa je eden od objektivnih dejanskih stanov iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL, na podlagi katerega je mogoče izpodbijati v stečaju pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno pred začetkom stečajnega postopka, če je podan tudi subjektivni dejanski stan, ki ga določa ista zakonska določba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je cesija z dne 18.5.1990 brez pravnega učinka proti stečajni masi in da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso 300.000,00 SIT z obrestmi ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev v tem sporu je treba uporabiti samo določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ št. 84/89 - v nadaljevanju: ZPPSL), ne pa še kakšnega drugega zakona, npr. zakona o računovodstvu, kot to zmotno meni tožena stranka v reviziji.

Po ZPPSL se z dnem začetka stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, v katero gre vse dolžnikovo premoženje, razen če zakon ne določa drugače (95. člen ZPPSL). Stečajno maso (dolžnikovo premoženje) sestavljajo poleg dolžnikovih denarnih sredstev na dan začetka stečajnega postopka tudi denarna sredstva, dosežena s prodajo premoženja, in terjatve izterjane tekom stečajnega postopka (137. člen ZPPSL). Ne spadajo pa v njo (v dolžnikovo premoženje) dolžnikove obveznosti, kot skuša to uveljaviti tožena stranka v reviziji. Dolžnikove obveznosti se namreč v stečajnem postopku ne prodajajo ampak se iz stečajne mase poravnavajo.

Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga sojenju na drugi stopnji, je tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka odstopila toženi stranki svojo terjatev, ki jo je imela proti ..., in to ne proti plačilu ampak namesto izpolnitve svoje obveznosti do nje (1. odstavek 444. člena ZOR). Posledica odstopa terjatve je, da tožeča stranka v stečaju odstopljene terjatve ne more izterjati, ker je nima več, tožena stranka pa si je v višini njej odstopljene terjatve svojo terjatev, ki jo je imela proti tožeči stranki, poplačala v celoti. To ji ne bi uspelo, če bi jo morala prijaviti v stečajnem postopku. Če bi takšno stanje ostalo, bi to pomenilo zmanjšanje stečajne mase za višino odstopljene terjatve. Zaradi tega bi dobili ostali upniki stečajnega dolžnika poplačane svoje terjatve v manjšem odstotku, tožena stranka pa bi imela svojo terjatev proti tožeči stranki poplačano v celoti v višini odstopljene terjatve. Tožena stranka bi tako prišla kot upnik tožeče stranke v primerjavi z drugimi njenimi upniki v ugodnejši položaj. To pa je eden od objektivnih dejanskih stanov iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL, na podlagi katerega je mogoče izpodbijati v stečaju pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno pred začetkom stečajnega postopka, če je podan tudi subjektivni dejanski stan, ki ga določa ista zakonska določba.

Obstoj subjektivnega dejanskega stanja ugotavlja sodišče za vsak konkreten primer posebej. Zaključkov o njegovem obstoju ne izvaja iz nekega splošnega gospodarskega stanja. Sodišče je zato pravilno prav za obravnavani primer ugotavljalo, ali je podan tudi subjektivni dejanski stan in ugotovilo, da je. Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev. Dejanske ugotovitve pa niso predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da gre pri odstopu terjatve namesto izpolnitve za inkongruentno dejanje.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej glede na ugotovljena dejstva materialno pravno pravilno odločili. Drugačna materialno pravna stališča, ki jih izraža tožena stranka v reviziji, so zmotna. Zato in ker v teku postopka tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.