Appeal allowed; administrative court dismissed claim due to lack of passive standing against Ministry of Justice.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Vprašanje pasivne legitimacije je materialno pravno vprašanje, zato sodišče o njem ne more odločiti s formalno odločitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 16. člena ZUS tožbo zavrglo.

V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo pri Upravnem sodišču zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana, zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi ... Okrajnega sodišča v Piranu. Sodišču je predlagala, da toženi stranki naloži plačilo 3,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, ter povračilo pravdnih stroškov. Glede na to, da je bila tožba nepopolna, je v skladu s 1. odstavkom 29.

člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) sodišče tožečo stranko pozvalo, naj tožbo dopolni v skladu s 2. in 3. odstavkom 28. člena ZUS. Tožeča stranka je v postavljenem roku dopolnila tožbo, vendar v dopolnjeni tožbi še vedno vztrajala pri tožbi zoper toženo stranko Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, tožbeni zahtevek pa modificirala tako, da je pod točko 1 zahtevala, da se ugotovi, da je bila v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Piranu med D.P. kot tožnikom in I.B. kot tožencem, kršena tožnikova ustavna pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, to je pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Pod točko 2 pa, da ji je tožena stranka zaradi navedene kršitve dolžna plačati odškodnino v višini 21.924,605,00 SIT, skupaj z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. V 3. točki pa, da ji tožena stranka povrne pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Navedeno tožbo je upravno sodišče zavrglo, ker po njegovi presoji Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije ne more biti tožena stranka. Ministrstvo za pravosodje je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti, ki so določene v 37. členu Zakona o državni upravi (ZJU-1). Zagotavlja pogoje za delo sodišč, ne izvaja pa sodne oblasti. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je ob predhodnem preizkusu tožbe, potem ko je tožečo stranko pozvalo, da svojo tožbo dopolni, ob smiselni uporabi 5.

odstavka 81. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 16. člena ZUS tožbo zavrglo.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1.

odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožba z dne 13.7.2004, kakor tudi dopolnitev tožbe z dne 19.1.2005, sta popolni, razumljivi, sklepčni in sposobni obravnavanja. Sodišče je poslalo pavšalen poziv oziroma dopis, v katerem ni konkretno naložilo določene obveznosti v smeri ustrezne poprave, dopolnitve ali razjasnitve tožbe. V skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS bi tožečo stranko moralo pozvati, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in jo obenem poučiti, kaj in kako naj napravi ter jo opomniti na posledice, če ne bi ustregla tej zahtevi. Zaradi nejasnega poziva in zaradi dejstva, da je sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe spregledalo, da je kot tožena stranka izrecno navedena Republika Slovenija, je odločitev zmotna.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v tej zadevi Ministrstvo za pravosodje RS ne more biti tožena stranka. Pravdni postopek, ki ga tožeča stranka navaja, vodi Okrajno sodišče v Piranu in ne Ministrstvo za pravosodje RS. To sta dva različna državna organa z različnimi pristojnostmi. Ministrstvo za pravosodje ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov:

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo uveljavlja sodno varstvo zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre torej za spor po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS v zvezi s 62.

členom ZUS, to je spor zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je poseženo v ustavno pravico. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in v obrazložitvi navedlo materialne predpise, na podlagi katerih je menilo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Opredelitev tožene stranke v sporu po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS je odvisna od opredelitve, kdo naj bi storil oziroma opustil dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice. Če je tožena stranka subjekt obveznosti po materialnem pravu, je pasivno legitimirana.

Zato je vprašanje pasivne legitimacije materialno pravno vprašanje.

V tem primeru je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS), saj sodišče svoje formalne odločitve ne more razlagati z vsebinskimi razlogi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.