Administrative appeal dismissed because granting free legal aid fully satisfied the applicant's legal interest.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the administrative appeal, upholding the first-instance court's rejection of the plaintiff's lawsuit. The administrative court had previously rejected the plaintiff's claim because the defendant had fully granted the plaintiff's request for free legal aid. The court ruled that since the legal aid was granted, the plaintiff could not improve their legal position through the administrative lawsuit, thereby lacking the necessary legal interest required for the dispute to be admissible.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS), 1. odstavek 34. člen; 4. točka 1. odstavka 34. člena: An administrative dispute is inadmissible if the administrative act does not infringe upon the applicant's rights or legally protected interests, as demonstrated when granting free legal aid fully satisfies the applicant's legal interest.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Če je bilo tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v celoti ugodeno, upravni spor ni dopusten, saj ne gre za poseg v očitno tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim delom sklepa je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter mu dodelila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, zoper katero je vložil tožbo. Pravni interes, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Pravni interes za izpodbijanje dokončnih upravnih aktov ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo v celoti ugodeno tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Tožnik v pritožbi navaja, da sicer ne razume, kaj naj bi bil pravni interes, vendar da vztraja pri tem, da se "neobstoječi avto izbriše iz premoženja", saj ga je že davno prodal v tujino.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba ni utemeljena.
Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke. Te predpostavke so določene v 1. odstavku 34. člena ZUS. Ena izmed njih je določena v 4. točki 1. odstavka iste določbe: upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mora posegati v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
Navedena predpostavka tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem upravnem sporu ni izpolnjena. Tožena stranka je z odločbo, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor, v celoti ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, potem, ko je presodila, da je prošnja utemeljena. Odločba, s katero je bilo v celoti ugodeno tožnikovi prošnji, očitno niti ne more posegati v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Potrebnega pravnega interesa oziroma prizadetosti tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more izkazovati z zatrjevanjem, da je v odločbi tožene stranke pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja upoštevano, da je po uradnih podatkih tožnik še vedno lastnik vozila L.K., ki naj bi ga že prodal, prepis pa ni bil opravljen.
Sodišče prve stopnje je zato v zadevi pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo s sklepom zavrglo že pri predhodnem preizkusu tožbe.
Tožnikova pritožba, v kateri le vztraja pri zahtevi, da se avto ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženja, glede na navedeno ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.