Rent increase claim dismissed due to lack of mutual agreement under ZOR Article 26.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by a tenant seeking payment for a purported rent increase. The tenant argued that an oral agreement existed based on a specific letter, while the opposing party maintained no such agreement was reached. The court held that factual findings regarding the absence of mutual consent cannot be challenged on appeal, and without such agreement, no rent increase occurred under Article 26 of the Rental Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 26 of the Rental Act; Article 385, 390, 393 of the Civil Procedure Act: An appeal against a court's finding of fact regarding the absence of mutual agreement to increase rent is inadmissible, and without such agreement, no rent increase exists.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Če med strankama ni bilo soglasja o povišanju najemnine, tudi zatrjevane spremembe najemne pogodbe ni bilo (26. čl. ZOR) in tožnik ni upravičen terjati plačila na njeni podlagi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo tolarske protivrednosti 4.100,00 DEM. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.
Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji zatrjuje, da bi sodišče moralo priti do zaključka, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o povišanju najemnine, ki je bil v celoti realiziran. Ob tem se sklicuje na virman, na katerem je izrecno navedeno, da je namen nakazila "plačilo najemnine glasom "pogodbe" dopis 10.1.1991 za I. trom. 91". Iz tega dopisa pa izhaja, da je bila najemnina povišana na 820 DEM. Pojasnjuje še, da virmana gotovo ne bi podpisala nepooblaščena oseba, saj se je glasil na relativno visok znesek. Sodišči bi tedaj morali uporabiti 73. čl. ZOR, saj sta pogodbeni stranki v pretežni meri izpolnili obveznosti.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da med pravdnima strankama o povišanju najemnine ni bilo doseženo soglasje, da tedaj takšnega dogovora med njima ni bilo. Ali je prišlo med tožečo stranko in toženo stranko do soglasja glede v tožbi zatrjevanega povišanja najemnine, pa je dejansko vprašanje. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem odločilnem, za revidenta še vedno spornem dejstvu z revizijo ni moč izpodbijati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Tako v revizijskem postopku ni moč preizkušati trditev, da bi sodišči morali ugotoviti, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o povišanju najemnine. Ob presoji je zato potrebno izhajati iz že zapisane bistvene dejanske okoliščine. Če pa med strankama ni bilo soglasja o povišanju najemnine, tudi zatrjevane spremembe najemne pogodbe ni bilo (26. čl. ZOR) in tožnik ni upravičen terjati plačila na njeni podlagi. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilni.
Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).