Tax court dismissed appeal; invoices must explicitly state service type and quantity for VAT deduction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Med podatki, ki jih mora vsebovati račun, izdan davčnemu zavezancu, je tudi vrsta in količina prodanega blaga oziroma opravljenih storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.4.2001. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba (kot stranske udeleženke v postopku proti davčnem zavezancu V.T. s.p. K.) proti odločbi Davčnega urada K. z dne 12.12.2000, s katero je bilo imenovanemu davčnemu zavezancu naloženo plačilo davka na dodano vrednost v znesku 607.873,03 SIT za mesec september 1999 ter pripadajoče zamudne obresti.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s presojo tožene stranke, da računi, št. 41/99, 52/99 in 20/00, ki jih je izdala tožeča stranka davčnemu zavezancu V.T. s.p. K. ne vsebujejo vseh obveznih sestavin po 34. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) v zvezi z 68. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV (dalje pravilnik), da bi lahko davčni zavezanec na njihovi podlagi uveljavljal odbitek vstopnega davka na dodano vrednost (dalje DDV) v smislu 40. člena ZDDV. Na računu, izdanem davčnem zavezancu, je namreč po 5. točki 1. odstavka 34. člena omenjenega zakona obligatoren opis storitve, iz katerega morata biti jasno in nedvoumno razvidna tako vrsta kot obseg storitve. Zato zgolj navedba vrednosti storitve ("stroški nadzora") ne da bi bila navedena vrsta storitve ter količina opravljene storitve, ne zadošča. Ker v obravnavanem primeru ni razvidno za kakšno storitev gre, predvsem pa ni razviden njen obseg, je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bil račun, izstavljen za storitve nadzora, za katerega sta se stranki dogovorili s pogodbo; ta pa je bila davčnemu organu predložena v postopku davčnega nadzora. Zakon ne zahteva, da bi pri storitvi morala biti navedena tudi količina; v konkretnem primeru pa naj bi ta izhajala že iz pogodbe. Zato stališče sodišča prve stopnje, da navedeni račun ni vseboval vseh obveznih podatkov, ni pravilno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odpravo izpodbijanega akta.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da sporni računi ne vsebujejo vseh obveznih podatkov, da bi lahko na njihovi podlagi davčni zavezanec, kateremu so bili izstavljeni, odbil vstopni DDV za njemu opravljen promet storitev.

Z določbami 1. odstavka 34. člena ZDDV in 63. člena Pravilnika so določeni podatki, ki jih mora (najmanj) vsebovati račun, izdan davčnemu zavezancu. Med njimi so v 5. točki omenjenega 34. člena ZDDV oziroma 5. točki 1. odstavka 63. člena pravilnika določeni tudi podatki o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno presodilo (pred njim pa tudi že tožena stranka), da navedba "stroški nadzora" ne predstavlja jasnega in nedvoumnega opisa storitve, saj iz njega ne izhaja niti za kakšno storitev je šlo niti ni razviden njen obseg. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je na podlagi 1. odstavka 59. člena tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa pravilno utemeljilo.

Pritožbeni ugovor, po katerem naj bi bili sporni podatki o vrsti in obsegu opravljene storitve razvidni iz pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in davčnim zavezancem V.T. s.p. K. na drugačno odločitev ne more vplivati, saj je z ZDDV določeno, da mora omenjene podatke vsebovati račun, izdan davčnemu zavezancu; sicer ta ne more odbiti vstopnega DDV (40. člen ZDDV).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.