Administrative court dismisses appeal against tax assessment for agricultural land owners based on statutory liability.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zavezanec za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti po 23. členu Zakona o dohodnini je zavezan tudi za obveznosti, ki jih drugi predpisi določajo lastnikom kmetijskih zemljišč ali tistim, ki dosegajo katastrski dohodek kmetijskih zemljišč.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 6.4.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., izpostave G. z dne 23.11.1998, s katero so ji bile za leto 1998 odmerjena krajevni samoprispevek in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest v skupnem znesku 599,00 SIT kot zavezanki za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti po 23. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 2/95 odločba US RS, 7/95, ZDoh), ker je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč in ima katastrski dohodek kmetijskih zemljišč v znesku 13.790,53 SIT in gozdnih zemljišč 3.631,98 SIT.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na njene ugotovitve, da sta bili tožnici pravilno odmerjeni obveznosti: krajevni samoprispevek na podlagi Sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka na območju krajevne skupnosti Z. (Uradni list RS, št. 60/92, 37/98, 47/98, v nadaljevanju Sklep) po stopnji 2 % od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest na podlagi 49. člena Zakona o gozdovih (Uradni list SRS; št. 30/93) in 3. in 6. člena Uredbe o pristojbinah za vzdrževanje gozdnih cest, Uradni list RS, št. 38/94, v nadaljevanju Uredba) po stopnji 6,90 % od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč, davek od kmetijstva pa ni bil odmerjen, ker skupni katastrski dohodek ni presegal 519.304,00 SIT. Krajevni samoprispevek in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest sta obvezni dajatvi in ju je tožnica dolžna plačevati, ne glede na to, ali je za samoprispevek glasovala in ne glede na to, da je pred Uredbo gozdne ceste uporabljala brez plačila pristojbine. Sporni samoprispevek je uveden na podlagi tedaj veljavnega Zakona o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85, p.b.) s sklepom kot občinskim predpisom, po Uredbi pa so pristojbino dolžni plačevati lastniki gozdov od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč kot osnove po stopnji 6,9 %.

Tožnica stranka v pritožbi navaja, da se ni nikoli obvezala, da bo plačevala sporna samoprispevek in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Zato meni, da ju ni dolžna plačati in da odmerjene obveznosti posegajo v njeno lastnino in svobodo, kršene so tudi njene ustavne pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnica stalno prebivališče in je vpisana v volilni imenik v Krajevni skupnosti Z., da je lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov in da dosega katastrski dohodek. Navedene okoliščine, ki imajo podlago v upravnih spisih in jim tožnica ne ugovarja, izkazujejo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, je v 23. členu ZDoh določeno, da je zavezanec za davek od kmetijstva tudi fizična oseba, ki je kot lastnik vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Po navedeni določbi ZDoh je bilo ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za davek od dohodka od kmetijstva in tudi lastnica gozdov. Ta ugotovitev je podlaga za uporabo Sklepa in Uredbe, ki sta predpisa, ki uvajata obveznost plačila krajevnega samoprispevka in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Dolžnosti, ki so določene s predpisi, so obvezne za tiste, na katere se nanašajo. Ker je tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča, zavezanka za plačilo navedenih dajatev, ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da se z navedenima dajatvama ne strinja in da ju ni dolžna plačati, ker se za to ni z ničemer zavezala. Neutemeljena so tožničina zatrjevanja, da odmerjene dajatve posegajo v tožničino lastnino in svobodo oziroma, da so kršene tožničine ustavne pravice, saj je po podatkih upravnih spisov odmera pravilno izvedena po predpisih.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.