Administrative court dismisses denationalization claim as untimely under material and preclusive statutory time limits.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zahteva fizične osebe za denacionalizacijo je prepozna, če je vložena po roku iz 64. člena ZDen; ta je iztekel 7.12.1993, je pa materialni in prekluzivni rok, ki se ne more podaljšati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 26.8.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote J. z dne 29.10.2002. Z njim je prvostopni upravni organ kot prepozno zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin (parc. št. 758, 759/1 in 759/2, skupaj s hišo, vse k.o. K.G.), vloženo 9.9.2002.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in se na podlagi 2.

odstavka 67. člena ZUS sklicuje na njene razloge. Navaja, da je morala biti po 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. Ta rok je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem preteku pravica do denacionalizacije ugasne. Da je Hrvaška sprejela Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nadomestilu za lastnino odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, ne pomeni, da je za tožnika, po predpisu, ki ureja denacionalizacijo v Sloveniji, odprt nov rok. Organ prve stopnje je zato pravilno upošteval zamudo roka po uradni dolžnosti in zahtevo, vloženo 9.9.2002, kar je po preteku roka, ki ga določa 1. odstavek 64. člena ZDen, pravilno zavrgel.

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Zatrjuje, da je zanj, ki je hrvaški državljan, rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo začel teči z dnem, ko je pridobil to pravico, to je s 5.7.2002, ko je bil na Hrvaškem sprejet navedeni zakon, ki po njegovem mnenju izkazuje podano vzajemnost.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo 9.9.2002, je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da je prepozna glede na rok, ki ga za vložitev zahtev fizičnih oseb določa 1. odstavek 64. člena ZDen in jo utemeljeno zavrgel na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje, ker je z zamudo materialnega in prekluzivnega zakonskega roka, ki je za vložitev zahtev fizičnih oseb potekel 7.12.1993, pravica do denacionalizacije ugasnila. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da na potek tega zakonskega roka, ki velja v Sloveniji po ureditvi ZDen, ne more vplivati zakonska ureditev na Hrvaškem. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerimi tožnik ponavlja tožbeni ugovor, ko zatrjuje, da je zanj začel teči rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo s 5.7.2002.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.