Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Up 810/2005 ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.810.2005 AI generated

Appeal dismissed; failure to complete legal aid application within deadline justifies rejection under administrative procedure law.

Case Number Sodba I Up 810/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the appeal against a first-instance decision rejecting a request for free legal aid. The applicant failed to provide required financial and case details within the deadline set by the court, leading to the rejection of her incomplete application. The court upheld the lower court's ruling, confirming that the rejection was lawful under the Administrative Procedure Act when an applicant does not remedy deficiencies in their request.

Legislator headnote

AI generated

2. odstavek 67. člen ZUP; 2. odstavek 34. člen ZBPP: An administrative body may reject a request for free legal aid if the applicant fails to remedy deficiencies in the application within the prescribed time limit.

Keywords

AI generated
free legal aid administrative procedure incomplete application remedy deficiencies rejection of request deadline compliance administrative court

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker tožnica zahtevanih podatkov ni posredovala toženi stranki, je tožena stranka ravnala v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUP, ko je tožničino nepopolno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgla.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9.3.2005, s katerim je tožena stranka skladno z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 2. odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in 50/04, v nadaljevanju ZBPP) zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči .

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da mora biti tudi vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, vsebovati pa mora tudi druge sestavine, ki jih določa zakon (1. in 2. odstavek 66. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP). Povzema 3.

odstavek 32. člena ZBPP, po katerem mora prošnja za brezplačno pravno pomoč med drugim vsebovati tudi podatke o zadevi, podatke o dohodkih in drugih prejemkih tudi za družinske člane prosilca in podatke o premoženjskem stanju tudi za družinske člane prosilca. Navaja, da ni sporno, da je tožena stranka tožnico pozvala, naj pomanjkljivo prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zapuščinski zadevi dopolni z manjkajočimi podatki (med drugim tudi s podatki, pri katerem sodišču se vodi zapuščinski postopek, v kakšni fazi se postopek nahaja in za katera pravna opravila potrebuje pravno pomoč) in tudi ne, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožnici vročen ter, da je bila v pozivu tožnica opozorjena, da bo njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če je ne bo dopolnila z manjkajočimi podatki, kot nepopolna zavržena. Tožnica v odrejenem roku navedene vloge ni dopolnila s podatki, ki jih mora po 32. členu ZBPP vsebovati prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je s sklepom, ki temelji na določbi 2. odstavka 67. člena ZUP, tožničino nepopolno vlogo zavrgla.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo smiselno ponovi tožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na druge postopke (plačevanje preživnine s strani očeta njenih otrok). Po njenem mnenju je sodišče v obravnavanem primeru delovalo v korist močnejše strani. Izraža dvom o pravni državi in meni, da so ji bila kršena po ustavi zagotovljena "pravna jamstva in enakost pred zakonom".

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki v upravnih spisih in določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi sklicuje.

Iz izpodbijane sodbe izhaja in tudi ni sporno, da je bila tožnica, po ugotovitvi tožene stranke, da ima njena vloga pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče obravnavati, pozvana, da mora vlogo dopolniti v določenem roku in opozorjena na posledice, če ne bo ravnala v skladu s pozivom. Ker tožnica zahtevanih podatkov toženi stranki ni posredovala, se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka ravnala v skladu z 2. odstavkom 67.

člena ZUP, ko je v obravnavani zadevi tožničino nepopolno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgla. Po navedeni določbi organ, če stranka pomanjkljivosti v določenem roku ne odpravi, njeno vlogo s sklepom zavrže.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožničino pritožbeno zatrjevanje, da so ji bile v obravnavani zadevi kršene z ustavo zagotovljene pravice. Dejstvo, da je bila v obravnavanem primeru tožničina vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavržena pa tudi ne pomeni, da tožnica ne bi mogla kadarkoli ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, seveda s popolno vlogo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica ne navaja pritožbenih razlogov, na podlagi katerih se sodba prvostopnega sodišča lahko izpodbija, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da bistvene kršitve določb postopka niso bile storjene in da je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na pravilno pravno podlago.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.