Voluntary sale of usage right excludes denationalization claim under Slovenian nationalization law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Kupoprodajna pogodba, s katero je bivša lastnica prenesla prostovoljno pravico uporabe, je okoliščina, ki izključuje denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.8.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 27.5.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za podržavljeno parcelo št. 301 k.o. R.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo sporno zemljišče tožnikovi pravni prednici podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), na njem pa je obdržala pravico uporabe. S tem, ko je pravico uživanja oziroma pravico uporabe odplačno prenesla na tretjo osebo s pravnim poslom, je svojo pravico konzumirala in zato ponovno vzpostavljanje prejšnjega stanja ni več mogoče.

Razpolaganje s pravnim poslom kaže tudi na prostovoljnost prenosa pravice uporabe, torej ni podan drugi element, ki je pogoj za denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč po ZNNZ - prisilni odvzem iz posesti, na kar opozarja ustavna odločba, št. U-I-130/01, na katero se tožnik sklicuje. Zato tudi ni podana podlaga za denacionalizacijo po 31. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj se prejšnjemu lastniku ponovno vzpostavi lastninska pravica na zemljišču le, če ima ob vračanju še pravico uporabe. Po 32. členu ZDen pa se vrača le tisto zemljišče, ki mu je bilo odvzeto iz posesti z aktom državnega organa, ne pa tudi tisto, glede katerega je s pravnim poslom odplačno prenesel pravico uživanja oziroma pravico uporabe. Na podlagi odločbe iz leta 1959 je bila vknjižena pri nepremičninah tožnikove pravne prednice namesto lastninske pravice družbena lastnina ter v C list v korist upravičenke ni bila vpisana pravica uporabe. Navedeno pa je razlog, da pogodba, ki je bila zemljiški knjigi predložena, ni bila izvedena, saj glede na zemljiškoknjižna pravila vpis prehoda pravice uporabe s prodajalke, ki ni imela vpisane pravice uporabe, ni bil potreben. Vendar pa navedeno dejstvo ne vpliva na pravne učinke obravnavane kupoprodajne pogodbe, s katero je bivša lastnica prostovoljno prenesla pravico uporabe, kar pa je okoliščina, ki izključuje denacionalizacijo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da upravičenki A.R. pripada odškodnina za nacionalizirano parcelno št. 301 k.o. R. V pritožbi navaja, da je bila parcelna št. 301 k.o. R. nacionalizirana na podlagi odločbe z dne 31.12.1959, kar kaže na to, da je šlo za prisilen odvzem lastninske pravice na tem zemljišču. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01, izhaja, da ni pomembno na podlagi katerega predpisa je bila priznana odškodnina oziroma to ne more biti odločilno za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije. Prav zaradi odločbe o nacionalizaciji z dne 31.12.1959 je treba njegovi pravni prednici A.R. priznati status denacionalizacijske upravičenke. Da je njegova mati A.R. sklenila sporno pogodbo, je izvedel šele tekom denacionalizacijskega postopka. Ni razumljivo, kje je organ prve stopnje to pogodbo pridobil. V kupoprodajni pogodbi je jasno navedeno, da je bila sklenjena v interesu SO R. zaradi izvedbe sprejetega zazidalnega načrta, torej zaradi akta državnega organa. Očitno je, da je do podpisa navedene pogodbe prišlo iz istih razlogov, zaradi katerih so bile izdane odločbe v zvezi z odvzemom nacionaliziranih nepremičnin upravičencem iz posesti. To potrjuje tudi višina kupnine, ki je bila upravičenki plačana za navedeno parcelo. Kupnina v višini 19.760,00 ND predstavlja le 16% vrednosti parcele št. 301 k.o. R. v času podržavljenja. Cenitev zemljišča je bila opravljena že 16.4.1969, nepremičnina pa "prodana" 29.5.1970, torej več kot eno leto po izdelavi cenitve za isto višino kupnine, brez kakršnekoli valorizacije. Zato je jasno, da upravičenka z zemljiščem ni prostovoljno razpolagala. Upravičenka je podpisala to, kar je pripravilo Stanovanjsko komunalno podjetje občine R. po nalogu SO R. Iz razloga, ker ima listina naziv kupoprodajna pogodba in ne odločba o odvzemu iz posesti, upravičenka ne more biti v slabšem položaju.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo spornega zemljišča.

Prav iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila Stanovanjsko komunalno podjetje občine R. kot kupec in tožnikova pravna prednica A.R. kot prodajalka in ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je tožnikova pravna prednica odplačno prenesla pravico uporabe na zemljišču parcelna št. 301 k.o. R. na navedenega kupca. Zato sklenjena kupoprodajna pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča izključuje denacionalizacijo v obravnavani zadevi. Da bi tožnik izpodbijal veljavnost navedene kupoprodajne pogodbe pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je za to pristojno, pa iz predloženih spisov ne izhaja. Ker je bila pravica do uveljavitve odškodnine za nacionalizirano parcelo št. 301 k.o. R. s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe konzumirana, pritožbeni ugovori o višini kupnine in sklicevanje na navedeno odločbo ustavnega sodišča, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker pa je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, ugotovljeno v upravnem postopku, pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.