Appeal dismissed; non-heirs cannot claim compensation for deceased political prisoner's status recognition.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če za pokojno osebo vloži zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika druga oseba, ni podlage za uveljavljanje pravice do odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke z dne 11.3.2003, s katero je tožena stranka pokojnemu C.F.M. priznala status bivšega političnega zapornika za čas neupravičenega odvzema prostosti od 22.7.1949 do 7.2.1950 ter odločila, da se mu obdobje neupravičenega odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, zavrnila pa je zahtevo tožnice za priznanje odškodnine tožnici kot svojcu osebe, ki ji je bil priznan status bivšega političnega zapornika. Tožnica je dne 10.4.2000 vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika za svojega očeta ter še zahtevo za priznanje statusa svojca po pokojnem bivšem političnem zaporniku ter za odškodnino za čas odvzema prostosti po pokojnemu očetu od 22.7.1949 do 7.2.1950. Zahtevi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika očetu tožnice je tožena stranka ugodila in odločila, da se mu obdobje prisilnega dela všteva v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Po 4. odstavku 10. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) je v primerih, ko je bivši politični zapornik umrl, upravičena vložiti zahtevo oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrlem upravičencu. Ker je upravičenec umrl pred vložitvijo zahteve in sicer 15.4.1997, je torej tožnica kot dedinja po njem lahko vložila zahtevo po ZPKri. Vendar pa gre po 3. odstavku 16. člena ZPKri, če je upravičenec umrl pred vložitvijo zahteve za priznanje statusa, le temu zgolj pravica do vštevanja časa neupravičenega odvzema prostosti v pokojninsko dobo, ne pa tudi odškodnina, kot jo zahteva tožnica.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Le oseba, ki se ji na podlagi ZPKri prizna status bivšega političnega zapornika, ima pravico do odškodnine (1. odstavek 5. člena ZPKri). Če za pokojno osebo druga oseba vloži zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika (4. odstavek 10. člena ZPKri), kot je v obravnavanem primeru zahtevo za priznanje statusa očetu vložila tožnica, pravice do odškodnine po izrecni zakonski določbi ne more uveljaviti (3.

odstavek 16. člena ZPKri). To pa pomeni, da se tožnica ne more z uspehom sklicevati na težko življenje v času, ko je bil njen oče na prisilnem delu, kot na okoliščino, zaradi katere bi ji odškodnina po očetu pripadala. Le njen oče, če bi bil še živ, bi namreč ob priznanem statusu bivšega političnega zapornika imel pravico do odškodnine.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se ne strinja s sodbo, ker sta z mamo ravno tako trpeli bolečino in sramoto za vso družino, ko je moral oče na prisilno delo v L. Predlaga rešitev v pozitivni smeri.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče, da le oseba, ki se ji na podlagi ZPKri prizna status bivšega političnega zapornika, ima pravico do odškodnine. Če pa za pokojno osebo vloži zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika druga oseba, po izrecni določbi 3. odstavka 16. člena ZPKri ni podlage za uveljavljanje pravice do odškodnine. Zato je pravilno zavrnjen tožbeni ugovor, da se tožnica ne more z uspehom sklicevati na težko življenje v času, ko je bil njen oče na prisilnem delu, kot na okoliščino, zaradi katere bi ji odškodnina po očetu pripadala.

Pritožbeno sodišče pa enak pritožbeni ugovor zaradi enakih razlogov zavrača kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.