Appeal allowed; first-instance court dismissed claim based on facts not in the official case file.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Sodišče sodbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, ki ne izhajajo iz listin v spisih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 8.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 12. 6. 2002, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-otrok starša, ubitega zaradi sodelovanja z NOB. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da se okoliščine za priznanje statusa, kot ga uveljavlja tožnik, presojajo z vidika staršev in ne otroka. Po podatkih v spisih pa je tožnikov oče bil Hrvat, ki je dal življenje za osvoboditev svojega naroda v kraju M., ki se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 8. odstavka 2. člena v zvezi s 1. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) kot je veljal v času odločanja organa prve stopnje, po katerih je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da ni sporno, da je bil tožnik rojen leta 1935 v kraju M. na Hrvaškem. Prav tako ni sporno, da je okupator tožnikovega očeta ubil dne 8.8.1944 v tem kraju, kjer je družina v času očetove smrti prebivala, tožnik pa je v tožbi sam navajal, da so po očetovi smrti do konca vojne živeli v kraju M. na Hrvaškem. Sodišče se je strinjalo s toženo stranko, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja po ubitem očetu ni mogoče priznati. Ne glede na izpolnjevanje pogojev po 8. odstavku 2. člena ZZVN bi moral tožnik izpolnjevati tudi splošni pogoj stalnega prebivališča. Oseba, ki uveljavlja status na podlagi nasilja, ki ji je bilo prizadejano na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, mora namreč imeti stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije od prenehanja nasilja ali prisilnega ukrepa (6. odstavek 2. člena ZZVN), za kar se šteje tudi, če se je naselila v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945 (7. odstavek 2. člena). Ker pa je tožnik v svoji vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navedel, da so po očetovi smrti ostali v rojstnem kraju M. na Hrvaškem, v Republiki Sloveniji v zakonsko relevantnem časovnem obdobju ni imel stalnega prebivališča niti se ni v tem času na njenem ozemlju naselil.

Tožnik v pritožbi navaja, da ZZVN ne določa, da bi moralo biti nasilno dejanje zoper osebo, ki je sodelovala v NOB, storjeno na ozemlju Republike Slovenije. NOB je namreč potekala na ozemlju celotne takratne države in oče ni bil ubit ne kot Hrvat in ne kot Slovenec. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja stalnega prebivališča po 6. in 7. odstavku 2. člena ZZVN pa navaja, da leta 1945 kot 10 letni otrok ni mogel vplivati na svojo življenjsko pot in si zagotoviti stalno prebivališče na ozemlju Slovenije. V Sloveniji in na Hrvaškem v uradnih evidencah do leta 1957/58 sploh ni obstajal, zato podatkov o stalnem prebivališču ni mogoče dobiti. Prosi za pojasnilo, v kateri državi je upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja, saj mu je bilo priznanje statusa zavrnjeno tako v Italiji kot na Hrvaškem, sedaj pa tudi v Sloveniji, z obrazložitvijo, da na njenem ozemlju ni bival leta 1945.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker je odločitev sodišča prve stopnje obrazložena z razlogi, ki nimajo podlage v predloženih spisih.

Sodišče prve stopnje je, ob sicer pravilni uporabi določb 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN, svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnik po izvršenem nasilnem dejanju okupatorja ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma se na ozemlju Slovenije ni naselil z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31.12.1945. Taka ugotovitev pa nima podlage ne v upravnih spisih in ne v tožbi. Kot je namreč razvidno, tožnik v zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni navajal, kdaj se je na ozemlju Republike Slovenije naselil (navajal je le, da je bil njegov oče leta 1944 ubit v vasi, kjer so živeli M. v Hrvaški Istri), prav tako pa tega ni navajal, ko je bil pred upravnim organom prve stopnje zaslišan. Iz predloženih spisov pa tudi ni razvidno, da bi tožnik v tožbi sam zatrjeval, da so po očetovi smrti do konca vojne živeli v kraju M. na Hrvaškem, kot je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na okoliščino, da se tožnik po nasilnem dejanju okupatorja oziroma do zakonsko relevantnega datuma ni naselil na ozemlju Republike Slovenije, kar pa iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah, ki se nahajajo v upravnih spisih ne izhaja, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev ni moglo preizkusiti. Posledično je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, dalje ZPP) na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje da opravi nov postopek.